Ujetništvo delfinov in kitov

Ujetništvo delfinov in kitov

16.08.2017 | Avtor: Ana Hace
"Ljudi delfinov nasmeh (ki ostane tudi po smrti) in igrivost na predstavah zavede. Ob temeljitejšem razmisleku lahko potegnemo glavne vzporednice med njihovim življenjem na prostosti in v ujetništvu. Na prostosti se gibajo na območjih med 5-1000 km2 (odvisno od vrste) ter preplavajo do 100 km dnevno, bazeni v ujetništvu so majhni. Gibljejo se tudi daleč od obale, kjer je globina do 1000 m in se potapljajo do 500 m globoko, so stalno v gibanju in na površju preživijo v povprečju 20% časa. Bazeni so redko globlji od 5-10m, primanjkuje jim gibanja, ki je poleg tega usmerjeno v krožno gibanje ter preživijo zelo veliko časa na površju. "

Svoboda, vrednota za katero so se ljudstva pripravljena žrtvovati. Vrednota, za katero je človek pripravljen umreti. Vrednota, za katero se preliva kri.

Zabaviščni parki in delfinariji so multimiljarderska industrija, ki temelji na osnovnem principu trženja - zaloge in povpraševanje. Začetki te  industrije segajo v leto 1860, ko so v Ameriko prepeljali dve belugi, vendar sta v nekaj dneh poginili saj so ju imeli v bazenu s sladko vodo. Naslednji dve belugi sta bili prvi, ki sta bili na ogled javnosti v cirkuških predstavah.

M. Walker je na Floridi leta 1938 odkril, da je velike pliskavke (Tursiops truncatus) možno trenirati. Kmalu zatem se je pričelo snemanje svetovno znane televizijske serije Flipper. Glavni trener delfinov, ki so igrali Flipperja, Richard O'Barry je danes eden največjih pobudnikov in aktivistov proti ujetništvu.

V ujetništvu so pretežno zobati kiti, najpogostejša vrsta pa je velika pliskavka (Tursiops truncatus). Več kot 2373 teh delfinov je bilo ujetih med leti 1972 in 1944 le v združenih državah Amerike. Točnega števila vseh ujetih kitov in tistih, ki so med procesom poginili ni mogoče izvedeti. Podatki o kitih, ki so last akvarijev in zabaviščnih parkov so namreč pod strogim nadzorom.

Ljudi delfinov nasmeh (ki ostane tudi po smrti) in igrivost na predstavah zavede. Ob temeljitejšem razmisleku lahko potegnemo glavne vzporednice med njihovim življenjem na prostosti in v ujetništvu. Na prostosti se gibajo na območjih med 5-1000 km2 (odvisno od vrste) ter preplavajo do 100 km dnevno, bazeni v ujetništvu so majhni. Gibljejo se tudi daleč od obale, kjer je globina do 1000 m in se potapljajo do 500 m globoko, so stalno v gibanju in na površju preživijo v povprečju 20% časa. Bazeni so redko globlji od 5-10m, primanjkuje jim gibanja, ki je poleg tega usmerjeno v krožno gibanje ter preživijo zelo veliko časa na površju.

V naravi se povezujejo v kompleksne socialne strukture, medtem ko so te v ujetništvu ločene. Matere so ločene od mladičev, pomešane so različne populacije in celo vrste, bazen si morajo deliti z istimi posamezniki ali pa so zaprti sami. Različni konflikti in pretepi niso nič nenavadnega v divjini, vendar se končajo brez hujših poškodb ali smrti saj se šibkejši lahko umakne.

V ujetništvu temu ni tako. Povprečna življenjska doba v naravi je dolga (pri velikih pliskavkah 40 let in več, pri orkah 50-60 let, dosežejo lahko celo 90 let), v ujetništvu povprečna življenjska doba variira (od zelo kratke do daljše), podaljšala se je pri velikih pliskavkah. V naravi imajo prosto izbiro druženja in aktivnosti, ki se jih udeležujejo. V ujetništvu so deležni treniranja, opravljajo rutinske predstave, imajo omejeno gibanje. Del življenja v divjini predstavlja lov živega plena z eholokacijo, v ujetništvu dobijo mrtvo hrano in ne uporabljajo eholokacije.

V naravi skačejo iz vode iz veselja, ko lovijo ali se udeležujejo različnih družabnih aktivnosti, medtem ko v ujetništvu skačejo med predstavami in izvajajo trike ki niso del njihovega naravnega vedenja. V divjini so neodvisni od ljudi, v ujetništvu so od ljudi popolnoma odvisni in v neprestanem stiku z njimi. V morju delfine obdajajo naravni zvoki, medtem ko so v ujetništvu izpostavljeni umetnim zvokom (občinstvo, zvočniki, tlačilke v bazenu).

Kit v ujetništvu

Negativnim vplivom je med lovom izpostavljenih veliko živali, ne le tiste ki končajo v bazenih. Metode ulova so zelo invazivne. Kiti so izpostavljeni velikemu stresu, hrupu, močnim lučem, prihaja do nasedanj, spontanih splavov brejih samic, poškodb in celo smrti. Izberejo večinoma samice in mladiče, slednji so stari od 1 do 5 let in so še vedno odvisni od mater. Posledice ulova torej vplivajo tudi na populacije v divjini, saj le tretjina zajetih živali med lovom ustreza točno določenim kriterijem.

Transport kasneje predstavlja dodaten stres že tako šokiranim živalim, kjer pogosto prihaja do poškodb. Najdaljši transport orke v letu 1968 je trajal kar 68 ur! V ujetništvu morajo kiti živeti v majhnem in nenaravnem okolju (drugačne vizualne in akustične značilnosti, klorirana in umetno soljena voda), so v stalnem stiku z ljudmi in so prisiljeni uživati mrtve ribe. Prisilno hranjenje je tudi začetek treniranja, saj ob tem ko dobijo mrtvo ribo poslušajo zvok piščalke. Tako se naučijo povezati zvok piščalke in hrane, ki jo kasneje dobivajo po vsakem uspešno opravljenem triku.   

Delfinariji ujetništvo živali opravičujejo z raziskovalnimi in izobraževalnimi nameni ter z varovanjem vrst. Raziskave, ki se izvajajo v ujetništvu so privedle do informacij o nekaterih vrstah, vendar niso aplikativne. Ti laboratorijski rezultati niso enaki tistim v naravnem okolju in ne odražajo dejanskih naravnih karakteristik. Kiti v ujetništvu med drugim ne uporabljajo eholokacije. Največ znanja o kitih se pridobi z raziskovanjem divjih populacij. Obiskovalci delfinarijev naj bi pridobili uporabno znanje o teh sesalcih. 

Naučene predstave kitov, ki skačejo iz vode in pljuskajo občinstvo, dajejo obiskovalcem napačno predstavo o resničnem vedenju in življenju teh živali. Poleg tega so večkrat na tablah z informacijami posredovane napačne informacije. Velike pliskavke in orke niso globalno ogrožene vrste, zato razmnoževanje v ujetništvu ni potrebno. Navsezadnje je razmnoževanje v ujetništvu zelo nizko in brez ohranitve naravnega okolja nesmiselno. Pomembno je ohranjanje vrst in njihovega habitata v naravi.

Delfinariji ne namenjajo denarja za zaščito teh živali v naravnem okolju ter se ne posvečajo drugim dejavnostim povezanim z varovanjem vrst in habitatov. Katere dejavnosti torej delfinariji opravljajo in kakšen je njihov namen? Namenjeni so »zabavanju« ljudi in profitu na račun izkoriščanja živali. Ali je torej ujetništvo upravičeno in moralno in etično sprejemljivo?
 
 
Vrnitev v divjino ni nemogoča, kot zatrjujejo v delfinarijih, zabaviščnih parkih in drugih ustanovah  kjer imajo kite v ujetništvu.

Veliko ljudi ima željo videti kite in delfine, kar danes ni več nemogoče. Lahko se odpravijo na strokovno voden whale-watching, se udeležijo znanstvenih raziskav v divjini, se o njih poučijo na razstavah v dobrih muzejih, si ogledajo dokumentarce ali filme v tako imenovani virtualni resničnosti in se nenazadnje udeležijo strokovnih predavanj.

Vsak posameznik lahko pomaga zatirati ujetništvo kitov tako da ne obiskuje delfinarijev (z nakupom karte se ta industrija, ki temelji na povpraševanju podpira), podpisuje peticije in pošilja protestna pisma (pritisk javnosti je za doseganje sprememb pomemben) ter razširja informacije o tej tematiki tako, da izrazi svoje mnenje in argumente drugim.

 

 

 

(Članek je bil prvotno objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Ana Hace Morigenos delfini kiti pliskavke zabaviščni parki vodni parki bazeni akvariji orke ujetništvo transporti živali 



Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
Priročnik za vizualiziranje
Kakšna je navidezno misteriozna skrivnost, po kateri se motna življenjska snov preoblikuje v dragoceno kovino?
Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Spremembe in napredek so le redko darila od zgoraj. Prihajajo iz bojev od spodaj.

Noam Chomsky