Smrt

Smrt

01.11.2010 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Od mladosti preko vrhunca moči v srednjih letih tja v svojo starost se zavedajte dejstva, da je človekovo življenje smiselno do zadnjega diha. Izrecno bodite pozorni na to, kako lahko človek v zadnjih urah življenja naredi odločilna življenjska dejanja, ki bodisi potrdijo njegovo dotedanjo dobro življenjsko usmerjenost, bodisi popravijo njegove zgrešene korake. "

Pastir je pasel ob reki življenja na robu sveta. Igral je na piščalko in pogosto gledal čez reko. Nekoč ga je z druge strani reke obiskala smrt in mu dejala: "Z mano pojdeš! Se kaj bojiš?" Odgovoril je: "Ne, zakaj? Pogosto sem gledal tja čez in ona stran mi je domača." Ko mu je smrt položila roko na ramo, je šel miren z njo. In na oni strani je našel mili glas svojih spevov na piščali (Vzhodnjaška zgodba)

Opis in zdravilnost

Smrt je za človeka in vsa živa bitja najbolj naravno in gotovo dejstvo, enako kakor rojstvo in življenje; "umreti je zakon, ne kazen", pravi naš pregovor. Toda odhod iz življenja je človeka od nekdaj napolnjeval s strahom, svojce z žalostjo, mnoge pa z upanjem, da se zrno, ki segnije v zemlji, prerodi v novo življenje.

Danes je telesno področje odmiranja organizma nadrobno raziskano in natančni elektronski aparati ob postelji umirajočega zaznavajo, kako se izteka delovanje srca in možganov.

Za človeka smrt nima zgolj telesne in duševne razsežnosti, kakor je to pri živalih. Očitno je, da ima prednost pred njima bivanjska razsežnost, se pravi vprašanje o smislu celote življenja in osebno odgovarjanje nanj. Anton Trstenjak pri človeku upravičeno govori o trojni smrti: "smrti pred smrtjo", "o smrti v smrti "in o "smrti po smrti".

Življenje je omejeno z ene strani s spočetjem oziroma rojstvom, z druge strani pa s smrtjo. Zanimivo je, da ljudje o enem izmed obeh življenjskih koncev navadno govorijo veliko in prostodušno, drugega pa zagrnejo v molk - jim je tabu, rečemo s tujko. V prejšnjem stoletju in v prvi polovici našega je bilo pri nas odeto v molk rojstvo, spočetje, spolnost in vse, kar je povezano z začetkom življenja. dandanes je prav narobe: porajanje ljudi je v celoti odstrta slika, smrt pa ljudje zahodne civilizacije vse bolj izrivajo iz svoje zavesti in iz javnega življenja. Mišljenje, izražanje in vedenje ljudi do pojava smrti je danes na las podobno onemu do spočetja in rojstva v prejšnjem času.
 
Beg sodobnega človeka pred dejstvom smrti ni zdravo početje. Če ga pogledamo od bliže, je pravzaprav nespametno, kakor je bilo prikrivanje dejstev o spočetju in rojstvu. Za stare in bolne ljudi, ki zbujajo v srednjem rodu občutke uverture v smrt, pa je takšno stališče grozno: odrinjeni so na rob družbe, kjer naj bi zanje "čim bolje poskrbeli ljudje, ki so za to usposobljeni in plačani". Človeško so namreč kljub še tako dobri oskrbi na smrt osamljeni, zgubljeni. Vanje vdira bivanjska praznota, to je obup nad smislom življenja - podobna tisti pri mladih ljudeh , ki zahajajo v mamila - čeprav ti spoštovanja vredni ljudje vse svoje dejavno življenje zvečine niso poznali te stiske (glej > Staranje).

Če kdaj v življenju, potem v predsmrtnih urah človek potrebuje, da so ob njem najbližji, da ga drži svojec za roko.
Če kdaj, potem ima človek ob postelji hudo bolnega ali od starosti usihajočega svojca priliko, da mu izreče najgloblje besede, ki jih zanj hrani v dnu srca, pa sicer nočejo iz ust: priznanje za dela, ki jih je storil, hvaležnost za dobro, ki ga je izkazal, svojo nežno ljubezen, ki smo jo morda skrivali za robatim ali vsakdanjim videzom, prošnja za odpustitev srčne bolečine, ki smo mu jo nekoč prizadeli ... Cankar je napisal, da bi z golimi rokami odkopal materin grob, da bi ji izrekel tiste pomembne besede, ki jih ni prej.

Če kdaj, potem ima človek sam v hudi bolezni ali v starostnem spogledu s smrtjo priložnost, da napravi inventuro svojega življenja, da se z vso hvaležnostjo in ponosen veseli vsega dobrega, kar je doživel in napravil, ter opravi zadnje - morda najpomembnejše naloge, kakor denimo: urediti lastnino in druge zadeve, da bodo imeli njegovi kar najmanj težav in možnosti za prepire, se pokesa ob krivdah, ki ga težijo, odpusti drugim prizadete krivice in se spravi z njimi, versko poglobi svoj odnos z Bogom... Zgoraj naštete vidike in nadrobno metodologijo za premagovanje bivanjske osamljenosti starih ljudi v povezanosti vseh treh generacij opisuje knjiga J. Ramovš, T. Kladnik in B. Knific: Skupine starih za samopomoč (Ljubljana, 1992).
 
Odkar so sledi človeka na Zemlji, govorijo le-te tudi o njegovi veri v posmrtno življenje. To skupno prepričanje pa vsaka vera izraža nekoliko drugače. Ta knjiga ni verska ali celo teološka; teh vprašanj se dotikamo le z ugotovitvijo, da je v človekovi duhovni in bivanjski razsežnosti naravna podlaga za legitimnost želje, upanja in verovanja v nesmrtnost, v življenje po smrti. Z vidika celostnega osebnostnega razvoja in zdravja torej človek ne bi smel obiti zavestnega osebnega odgovora na ta vprašanja.

V času pozitivizma zadnji dve stoletji, zlasti pa zadnjega pol stoletja, je tam, kjer je bilo vse javno mnenje in vzgoja podvrženo komunističnemu materializmu, vsako verovanje v posmrtno življenje veljalo za nazadnjaško neznanje in primitivizem. Mnogi so se v tem času izrecno oblikovali v nasprotju s tem splošnim človeškim upanjem. Zadnje desetletje pa je ozračje v tej isti civilizaciji zanihalo prav v nasprotno skrajnost: čuti se izjemno zanimanje za duhovne zadeve, za duhovna izročila in metode, ki človeka oblikujejo v tej smeri.
 
S svojimi dragimi, ki so umrli, torej živimo po svoje naprej: versko, duhovno, bivanjsko, psihološko, socialno, kulturno. Na primer s starši: dejstvo, da imamo življenje - brez njih ga ne bi imeli! - je največji bivanjski spomin nanje. In vse, kar so nam dali z vzgojo in drugače, je del njih v našem bivanju. Meni sta umrla kot dojenčka ena sestrica, en bratec, prej pa polsestrica med vojno. Ko mi je bilo tri leta, pa smo se leta 1950 štirje bratranci ponesrečili z bombo, ki so bile tedaj po vojni vsepovsod raztresene; oni trije so umrli. Vse te nedolžne otroke doživljam tako blizu sebe, da svojim otrokom ob prazniku Vseh svetih na grobovih tega ne znam povedati drugače, kakor da so to božji angelci, ki me ljubeče spremljajo.

Nasveti

●  Od mladosti preko vrhunca moči v srednjih letih tja v svojo starost se zavedajte dejstva, da je človekovo življenje smiselno do zadnjega diha. Izrecno bodite pozorni na to, kako lahko človek v zadnjih urah življenja naredi odločilna življenjska dejanja, ki bodisi potrdijo njegovo dotedanjo dobro življenjsko usmerjenost, bodisi popravijo njegove zgrešene korake.

● "Kakršno življenje, takšna smrt," pravi slovenski pregovor. Drugi pa: "Smrt pobira, nič ne izbira." Ob številnih smrtih na cestah ali ob srčnih kapeh v najboljših letih si je pametno jasno priklicati v zavest, da je sedanji trenutek mojega življenja odločilen za pripravo na tako smrt, da bom v njeni luči vesel svojega življenja, in da je trenutek moje smrti lahko že naslednji. Naši predniki so to resnico odeli tudi v tale rek: "Delaj, kakor da boš večno živel, in moli, kakor da boš jutri umrl."

● Ljubezen do najbližjih terja tudi, da bodo imeli čim manj sitnosti po naši smrti. Zato je treba imeti svoje stvari vedno čim bolj urejene. Za pomembne dokumente, želje in predmete morajo svojci vedeti. Dobra oporoka lahko odločilno pomaga, da ne bo prišlo do sporov in zavisti med njimi.

● Če se zdi, da se bliža smrt bližnjega svojca, si vzemite čas zanj, bodite z njim, ob njem. Če ta vaš svojec kolikor toliko veruje ali če verujete vi, poskrbite za duhovno pomoč in spravo z življenjem in Bogom, kakor jo daje vaša vera. V tradiciji so k spokojnemu in dostojanstvenemu umiranju, prav tako pa k pomiritvi žalujočih pomagale stare navade, kakor je skupna molitev ob umirajočem, goreča sveča v njegovih rokah in seveda to, da je dva dni doma ležal na mrtvaškem odru, sosedje in svojci pa so prihajali kropit in ponoči bedet k mrliču; pri tem so bile spet razne navade in običaji. To, da pokojnik leži pred pogrebom v domači hiši, ne pa v mrliški vežici na pokopališču, je za pravi odnos do smrti in pokojnih tako pomembno, da se skušajte tega držati, če le morete.

● Žalosti ob izgubi ljubljenega človeka ne dušite in ne skrivajte.

● Od nekdaj so rože v spomin pokojnemu izraz lepih človeških čustev do njega, žalujočim ostalim pa pomagajo ustvariti potrebno sakralno okolje ob stiku s smrtjo. Pretiravanje, zlasti pa tekmovalno postavljanje je tukaj seveda nesmiselno. Zato je razumljiva današnja težnja, da bi ljudje darovali namesto cvetja na grob v dobrodelne namene ali za potrebe cerkve. Toda cvetja takšen način ne more povsem zamenjati, zlasti pa je nevarno, če bi postal neokusna oblika zbiranja denarja od svojcev ob mrtvem človeku.

● Spomeniki na grobovih so prastara oblika spomina na umrle. Od nekdaj so skušali vanje vliti čim več duha, lepote in umetniške skladnosti. Varujte se, da ne boste postavljali dragih in pustih spomenikov, ki bi pričali bolj o tem, kako podlegate želji po prestižu, kakor pa o vašem odnosu do pokojnih, vašem čutu za lepoto ter o vaši skrbi za gojitev duhovnih razsežnosti.

dr. Jože Ramovš (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)




 


Ključne besede: Jože Ramovš smrt  antropohigiena  osebnostna rast  psihologija  samopomoč medosebni odnosi krivica Sto domačih zdravil za dušo in telo  



Igrive, vzpodbudne in prijazne pesmice spremljajo tople, domiselne, izvirne ilustracije.
Ta drobna knjiga bo mnoge izmed vas pripeljala do pravilnih in naravnih poti življenja ...
2 knjigi: 1. Kneippova domača lekarna, avtor Sebastian Kneipp & 2. Prehrana in zdravje, avtor Rudolf Steiner
Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Vselej se trudite izboljšati se in izboljšal se bo tudi svet okoli vas. Že danes sprejmite izziv življenja!

(Colin Turner)