Sindrom bolnega stanovanja

Sindrom bolnega stanovanja

31.12.2017 | Avtor: Anton Komat
"V stanovanjih, ki so opremljena s pohištvom iz iveric, lahko koncentracija formaldehida preseže vrednost 0,3 ppm. Kako se ubranimo izparin te nevarne snovi? Odstranimo vse pohištvo iz iveric, zatesnimo vse odprtine, skozi katere bi lahko vdiral v stanovanje, okrog napeljav in stavbnega pohištva odstranimo vse uporabljene izolacijske pene in povečajmo prezračevanje. Posebno nevarno za majhne otroke je bivanje v avtoprikolicah in avtodomih, ki so večinoma grajeni iz iveric! "

V naših domovih preživimo veliko časa, zato je zdravje naših domov eden največjih zdravstvenih problemov sedanjosti. WHO ocenjuje, da je vsaj eno od treh prenovljenih ali novozgrajenih stanovanj nevarno zdravju. Uničevanje našega zdravja poteka prikrito, tiho in nezaznavno.

V naših stanovanjih so strupene snovi, ki jih ne vohamo in ne čutimo z drugimi čutili. Zastrupljanje deluje počasi in zanesljivo, simptomi pa so neizraziti, dokler ni prepozno. Kronična utrujenost, glavoboli, slabosti in bolečine, neodpornost proti boleznim ter psihične motnje, vsi ti znaki so dovolj neizraziti in prikriti, pojavljajo se in izginevajo, so močnejši ali komaj zaznavni, skratka nekako gredo mimo nas. Če ležemo v posteljo v domačem stanovanju, je lahko še slabše. Morda se potolažimo z vseobsegajočo diagnozo stresa in živimo naprej do preranega groba.

Primerjava sodobnejših stavb s starejšimi gradnjami odpove. Vsaka doba pač vgrajuje svoja gradiva. Kljub prepovedi uporabe nekaterih smrtno nevarnih snovi, kot sta npr. svinec ali azbest, ki jih je veliko v starejših gradnjah, so starejše hiše vsaj bolj zračne, saj so grajene iz gradbenih materialov, ki "dihajo" in jih praviloma zračimo skozi okna. V novejših stavbah prevladuje doktrina neprodušnosti in klimatskih naprav! Če bi oboje pretehtali, bi lahko trdili, da so energetsko učinkovitejše stavbe bolj zdravju škodljive.

Nepovabljeni gost, ki ubija

Milijoni družin so izpostavljeni nevarnemu plinu radonu. Radon je danes v ZDA prepoznan kot druga najbolj nevarna snov, ki povzroča pljučnega raka. Po študiji EPA je več kot 10 % ameriških družin izpostavljenih povečanim koncentracijam radona, ki pomori kot povzročitelj pljučnega raka letno 16 000 Američanov. Zdravstveno tveganje pri vdihavanju radona je bistveno večje kot pri vdihavanju tobačnega dima. Seveda je najbolj smrtonosna kombinacija obeh civilizacijskih užitkov, z njo se namreč tveganje podeseteri.

Radon je naravni radioaktivni plin, ki iz kamnin in tal vdira v stavbe in naše domove. Njegova pot vodi skozi razpoke v temeljih, talno drenažo, odvodne kanale in greznice, opečne spoje in skozi satovje betonskih votlakov. Podatki za ZDA govore, da zrak v stanovanjih vsebuje povprečno 1,5 pCi/l (pikocurijev na liter zraka), pri čemer je 1 pCi/l radioaktivni razpad dveh atomov radona v eni minuti v enem litru zraka), vendar to pomeni, da ima vsaj polovica domov nadpovprečno koncentracijo radona. Že rahlo zvišana raven, npr. 2 pCi/l, pomeni enako tveganje kot 200 rentgenskih snemanj prsnega koša na leto. Pri 10 milijonih ljudeh, ki so izpostavljeni dozi 2pCi/l, pomeni to zanesljivih 100 000 primerov pljučnega raka.

Poglejmo si fantomski radon malce pobliže!

Radon je neviden radioaktiven plin brez vonja in okusa. Nastaja ob razpadu urana v kameninah in prsti, od koder prehaja v človekovo okolje. Povedano natančneje, radioaktivni radon najprej razpada v izotop polonija, ki oddaja visokeenergetsko sevanje alfa, to pa poškoduje občutljivo pljučno tkivo. Zanimivo je, da je človeška koža dovolj učinkovita pregrada za sevanje!

Koncentracije naraščajo predvsem v zaprtih objektih, koder se radioaktivni delci radona vežejo s prašnimi delci v smrtonosen prah, in tega nato vdihavamo. Radona je največ na območjih, kjer so kamnine bogatejše z uranom, recimo v nahajališčih granita, ki ga vsebuje 4,7 ppm. Sicer je povprečna koncentracija radona v kamninah približno 2,7 ppm (2,7 enot na milijon) To pa še ne pomeni posploševanj v smislu, češ tam kjer ni granita, torej ni radona. Raziskovalci opozarjajo, da so prav vsepovsod možne takoimenovane radonove "vroče točke".

Izmerjene vrednosti radonove koncentracije nam narekujejo hitrosti našega ukrepanja. Če smo izmerili več kot 20 pCi/1, moramo takoj nadaljevati meritve in ukrepati v nekaj tednih, drugače je boljše, da se iz smrtonosnega stanovanja čimprej izselimo drugam. Pri vrednostih med 4 in 20 pCi/l meritve ponovimo najpozneje v treh mesecih, v letu ali dveh pa moramo obvezno sanirati bivalne prostore. Vrednosti pod 4pCi/1 pa obvladujemo že z zadostnim zračenjem in manjšim zadrževanjem v bivalnih prostorih. Omenjal sem ukrepe za odstranjevanje radona in oglejmo si še te.
Enostavne rešitve bi strnil v nekaj točk:

1. Čim manj časa preživimo v prostorih z višjo koncentracijo radona, ki so praviloma v območju hišnih temeljev.
2. Pogosteje zračimo hišo, aktivno ali pasivno.
3. Prenehajmo kaditi doma, saj s tem znižamo hudo nevarni sinergistični učinek radona in cigaretnega dima.
Učinkovitejše in trajne rešitve pa so:
1. Preprečevanje vdora radona iz tal dosežemo predvsem z nasutjem grobega gramoza pod talno ploščo, kar zniža zračni pritisk pod hišo in obrne tok radona navzven.
2. Prečrpavanje radona izpod talne betonske plošče s cevnim sistemom ob pomoči zračne črpalke, kar nam zniža koncentracijo radona za 80 do 99 %.
3. Prečrpavanje izvedemo glede na vir radona tudi pri drenažnih ceveh in betonskih votlakih temeljnih zidov.
Pri vseh ukrepih pa moramo dosledno zagotoviti tesnjenje vseh mest, kjer bi radon lahko vdrl v stanovanje. Taka mesto so npr. razpoke v konstrukciji, reže med steno in tlaki, zgornji rob temeljne stene, odprtine okrog napeljavnih cevi ipd. Vedeti moramo, da vsako odzračevanje znižuje pritisk v hiši in s tem obrne tok radona v bivalne prostore. Dorečene so tudi tehnologije povečevanja zračnega tlaka v stanovanjih, kar pa je dražja rešitev.

Spoznali smo, da je radon brezbarven radioaktiven plin brez vonja in okusa, ki ob daljši izpostavljenosti povzroči pri človeku pljučnega raka. tveganje seveda narašča s koncentracijo radona in trajanjem izpostavljenosti. Zato testirajte svoj dom in ustrezno ukrepajte, da zavarujete svoje zdravje! Ob koncu zgodbe o radonu naj dodam še radonov desert, ki ga prinaša vsem priljubljeno tuširanje. Voda, ki priteče iz naših pip, vsebuje nekako 10 000 pCi/l radona, kar je enakovredno zračni koncentraciji radona 1 pCi/l. Ob tuširanju z vročo vodo pa radon hitro uhaja v okolni zrak naše kopalnice. In tako se zgodi, da pri enem samem tuširanju vdihnemo več radona kot v vsej vodi, ki jo spijemo v enem tednu!

Svinčenost našega vsakdana

Nevarnosti zastrupitve s svincem so znane že desetletja. Ne dolgo od tega pa so ugotovili razsežnosti kontaminacije s svincem, ki ji je v vsakodnevnem življenju izpostavljen človek. Vsi bivalni prostori so dodobra onesnaženi s svincem, ki prodira v naša telesa predvsem skozi dihala. Posledice občutijo vsi starostni razredi: zmanjšana sposobnost učenja, vedenjske motnje pri otrocih, bolečine v sklepih in trebuhu, visok krvni pritisk pri odraslih, kronična utrujenost, vzdražljivost, poškodbe možganov in ledvic ter pospešen nastanek multiple skleroze. Svinec ima pomemben delež tudi pri nastanku moške impotence. Najbolj usodno so prizadeti otroci, ki jim kronična zastrupitev s svincem znižaIQ, so nezbrani in imajo težave z govorom. Obseg zastrupitev pri otrocih je tako strašljiv, da zdravniki priporočajo testiranje vseh otrok na vsebnost svinca med rednim pediatričnim pregledom. Predlog zdravnikov je, da naj koncentracija 20 mikrogramov svinca v krvi otrok pomeni takojšnje zdravljenje. Če pa ima nad 10 % gospodinjstev vsebnost svinca v pitni vodi nad 15 ppb, mora takoj ukrepati vodovodna organizacija.

Pitna voda vsebuje svinec predvsem iz svinčenih cevi in kleparskih materialov pri montaži vodovoda. Podatki iz ZDA govore, da je bilo še leta 1991 polovica vodovodnih cevi iz svinca. Kako je pri nas, se ne ve!

Vedeti moramo, da je svinec v barvilih še bolj nevaren kot svinec v vodovodni napeljavi! Svinčene barve so sicer prepovedane, toda še vedno so njihovi premazi v veliki večini starejših stavb. V ZDA so ocenili, da 57 milijonov domov, zgrajenih pred letom 1980, vsebuje vsaj 3 milijone ton barv, ki vsebujejo svinec. Svinca iz barv se znebimo tako, da površine, obarvane z barvili, ki vsebujejo svinec, enostavno prekrijemo z novejšimi barvami, ki ne vsebujejo svinca. Okna in vrata pa raje kar zamenjajmo! Odstranjevanje svinčenih barv je nevarno opravilo, saj s tem lahko sprostimo v zrak velike količine strupenih delcev, ki vsebujejo svinec.

Tudi pri odstranjevanju vodovodnega vira zastrupljanja s svincem lahko marsikaj postorimo sami. Prvo načelo je, da takoj zamenjajmo vso svinčeno napeljavo v hiši! Pred tem dejanjem pa samopomoč obsega predvsem ukrepe, pri katerih pazimo:

? da ne uporabljamo tople vode iz omrežja,
? da pred uporabo vode iz pipe stočimo prej nekaj litrov vode v iztok.

Videli smo, da so ponovno otroci tisti, ki so najbolj ogroženi, saj svinec v njihovih nežnih telescih povzroči pravo razdejanje razvijajočih se otroških možganov. Zato je kakovost pitne vode v šolah izjemnega pomena! Nikakor ne smemo pozabiti, da že koncentracija 10 mikrogramov svinca v krvi otrok povzroči hude motnje pri učenju, motnje v sluhu, rasti in vedenju. Bodimo torej odgovorni za zdravje naših otrok!

Pohištvo, ki zastruplja

Formaldehid je ena najbolj uporabni kemikalij, zato jo je najti v večini domov, v sestavinah montažnih hiš, pohištvu, talnih oblogah, izolacijskih materialih in v celi vrsti kozmetičnih preparatov, kot so šamponi, šminke in zobna pasta, nadalje v hišnih razkužilih, papirnih brisačah in raznovrstni embalaži.

Že koncentracija 0,1 ppm povzroča zdravstvene težave v obliki težav pri dihanju, draženja sluznice, glavobola, slabosti in razbijanja srca. povečane koncentracije povzročajo rakava obolenja. Toda, bodimo pozorni! celih 20 % prebivalstva, ljudi, ki spadajo med občutljivejši del človeške populacije, dobi zdravstvene težave že pri koncentraciji formaldehida pod 0,1 ppm, torej pri "uradno" nenevarni koncetraciji. Formaldehid je izjemno nevaren predvsem našim najmlajšim, saj ga dolže krivde za nenadno smrt dojenčkov.

V stanovanjih, ki so opremljena s pohištvom iz iveric, lahko koncentracija formaldehida preseže vrednost 0,3 ppm. Kako se ubranimo izparin te nevarne snovi? Odstranimo vse pohištvo iz iveric, zatesnimo vse odprtine, skozi katere bi lahko vdiral v stanovanje, okrog napeljav in stavbnega pohištva odstranimo vse uporabljene izolacijske pene in povečajmo prezračevanje. Posebno nevarno za majhne otroke je bivanje v avtoprikolicah in avtodomih, ki so večinoma grajeni iz iveric!

Kamnina, ki jo vdihavamo

Ali ljudje lahko vdihavamo kamnino? Da, pa še zelo nevarna je in se imenuje azbest! Azbest je pravi prikriti ubijalec v vašem domu. Do sredine 70-tih let so azbest množično uporabljali v gradnji kot izolacijski in gradbeni material, zaradi njegove ognjevarnosti in učinkovitih izolacijskih lastnosti. Azbest lahko najdemo predvsem v tlakih, stenah, stropovih, vodovodnih tesnilih in električni napeljavi.

šele leta 1972 so bile objavljene študije, ki so pokazale na njegovo izjemno rakotvornost. Ocena Harvard University of Public Health pa je pokazala, da je kljub prepovedi azbesta v ZDA naknadno obolelo za rakom še dodatnih 70 000 ljudi, enako število pa za azbestozo.
Kljub prepovedi pa se ocenjuje, da so materiali, ki vsebujejo azbest vgrajeni vsaj v 75 % domov. Taka mesta so predvsem: izolacije starih peči, štedilnikov in dimnikov, strešne kritine iz azbestobetona in cevi iz istega materiala, montažni stenski in stropni elementi, mnoga barvila, zaščitne rokavice, sušilci za lase, vinilne talne in stenske plošče ali obloge, bojlerska izolacija itd. Spisek je torej kar dolg!
Zdravstvene težave zaradi azbesta so predvsem rak prsnega koša in trebušne votline ter obolenje pljuč, ki mu pravimo azbestoza. Že samo staranje gradbenega in izolacijskega materiala, poškodbe ob vzdrževanju in prenovah in drugi posegi v stanovanjski objekt lahko sproščajo nevarne količine azbesta v zrak okrog nas. Ti delčki lahko več ur lebde v zraku, nakar jih vdihamo v pljuča in tam postanejo prava tempirana bomba.
Kako se znebimo tihega ubijalca? Prvo in železno pravilo je, da azbestnih elementov nikar ne odstranjujmo sami, saj lahko naredimo več škode kot koristi. Če torej najdemo elemente, ki vsebujejo azbest, jih nikoli ne smemo žagati, vrtati, brusiti ali peskati. Materiale obdelajmo s trdim vezivom (npr. epoksi smolo), ki poveže in prekrije azbestna vlakna. Prav tako ne odstranjujmo azbestnih talnih oblog, ampak jih le neprodušno prekrijmo z novo nenevarno oblogo. Zdravljenje domov zaradi azbesta pomeni torej predvsem dosledno preprečevanje njegovega vnosa v zrak, ki ga dihamo.
Kawasakijev sindrom
Začelo se je popolnoma nepričakovano. številne družine uporabljajo posebne šampone, kemična sredstva za čiščenje preprog in talnih oblog. Toda pri otrocih v nekaterih družinah, ki prisega jo na kemično čiščenje svojega doma, se je pojavilo smrtno nevarno obolenje otrok.

Otroci so imeli bolečine v trebuhu, bruhali so, zajela jih je visoka vročina in dobivali so drisko. Zdravniki so se zganili, saj so ugotovili, da od 1 000 otrok, ki imajo navedene razvite znake obolenja, umre kar 50 najmlajših. Bolezen so poimenovali Kawasakijev sindrom in prst je bil tako prvič usmerjen na kemikalije v našem domu! Vedeti moramo, da premore ameriška EPA, od nekako 50 000 kemikalij, ki so v vsakdanji rabi, le 2100 popolnih testiranj za kratkoročne in dolgoročne učinke teh snovi na človekovo zdravje.

Sprehodimo se skozi naše stanovanje in si oglejmo kemična sredstva, ki nam "lajšajo" življenje doma in med katerimi se skriva največ nevarnih strupov!

Razpršila za lase, čistila za šipe, voščene politure, razmaščevalci, polirne paste, osveževalci zraka, detergenti, odstranjevalci laka za nohte, zatiralci mrčesa, čistila za pekače, lani geli, čistila za keramiko in brivske kreme. Naj bo dovolj!

Kancerogeni metilenklorid dobimo iz lepil, razmaščevalcev, pršil za čevlje, čistil in celo tako ljubke snovi, kot je umetni sneg, s katerim okrasimo božično drevesce. Mnogo osveževalcev zraka in zatiralcev insektov vsebuje kancerogeni paradiklorbenzen, P-DCB, ki v manjših koncentracijah povzroča glavobol, slabost in zmedenost.

Vdor kemikalij povzročimo že tedaj, ko prinesemo naša oblačila iz kemične čistilnice. Oblačila iz čistilnice vsebujejo tetrakloretilen, ki povzroča raka. Obesite torej obleke iz čistilnice za najmanj 12 ur na svež zrak!

Sami znamo to najbolje

Današnja odvisnost gospodinjstev od nevarnih kemičnih snovi je popoln absurd, saj obstajajo učinkovita in popolnoma nenevarna sredstva, ki jih lahko pripravimo sami:

1. Za dezinfekcijo in čiščenje stranišča ter kanalizacije uporabimo polovico skodelice boraksa, ki ga raztopimo v 4 litrih vroče vode.
2. Za odmaševanje straniščnih odtokov uporabimo mešanico četrt skodelice sode in pol skodelice kisa. Odtok nato zatesnimo in izperemo z vročo vodo.
3. Plastične zavese v kopalnici lahko očistimo z belilom, ki ga primešamo v vodo pralnega stroja in peremo pri nizki temperaturi.
4. Neprijetne vonjave v stanovanju odstranimo z nekaj kapljami peperminta, ki ga primešamo v četrt skodelice kisa, in stanovanje popršimo z razpršilko.
5. Umazana okna očistimo z raztopino ene skodelice kisa v štirih litrih vroče vode.
6. Zamaščene in umazane peči ter štedilnike očistimo s sodo, soljo in vročo vodo po naslednjem postopku. Sol primešamo vroči vodi in nanesemo na površino, ki jo poškropimo s sodo, in pustimo do jutra. Zjutraj očistimo površino z abrazivno krpo in izperemo s čisto vodo.
7. Madeže od vina odstranimo s soljo; madeže od trave, katrana ali olja odstranimo z evkaliptovim oljem; madeže rje pa s soljo in limoninim sokom.
8. Tla očistimo s skodelo kisa v vodi ali pa s pol skodelice boraksa v 8 litrih vode.

(Odlomki iz knjige: Nespametni bodo žejni)

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Anton Komat  ekologija  radon  strupi  dom  stanovanja  stavbe  nevarne snovi 



Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
To je priročnik, s pomočjo katerega se bodo otroci ob pomoči odraslih naučili risati dinozavre po korakih ...
Ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Nič za menoj, vse pred menoj, tako kot je vedno na cesti.

Jack Kerouac