Šege in navade meseca aprila

Šege in navade meseca aprila

15.04.2009 | Avtor: Dušica Kunaver
"Raznašanje blagoslovljenega ognja je značilno za vse slovenske vasi in se je ohranilo do dandanašnjih dni."

VELIKA NOČ

Po koledarju je velika noč prva nedelja po pomladni luni. Nedelja pred velikonočno nedeljo je cvetna nedelja, ki se je je nekdaj  mladina  veselila  predvsem  zaradi pomaranč na velikonočnih butarah.  Pomaranče so bile velikonočna  imenitnost, saj  med letom ni niti v sanjah niso prišle na mizo.  Fantiči in dekliči  so veselo vezali pomaranče na butare in  tiho  preštevali, če ima morda sosed na svoji butari kako  pomarančo več. Vsi so se v cerkvi  postavljali  s čim večjo in čim imenitnejšo butaro.  Gospodinje  so  k žegnu večinoma  nosile  oljčne vejice. Po prihodu domov so jih zataknile za svete slike, da so jih  imele  pri roki, kadar se je pripravljalo na nevihto. Tedaj je hišna mati odlomila  vejico žegnane oljke  in jo vrgla na ogenj. Tako je preprečila, da bi v hišo med nevihto  udarila strela.

Ko so otroci prinesli butare domov, so očetje iz  žegnanega lesa teh butar sestavljali »papeževe križe« - z eno navpično palico in dve na počez. Te  križe so gospodarji nato zatikali za strešni hram v hiši, v hlevu, v kozolcu in  v gospodarskem poslopju,  saj so bili ti papeževi križi  varuhi proti ognju . Tudi strela menda ni udarila v  gradnjo, ki jo je varoval papežev križ.

Na veliki četrtek in petek po vsem krščanskem svetu utihnejo zvonovi , takrat zvonove »zavežejo« ali pa »gredo zvonovi v Rim«.  Nadomeščajo jih raglje, s katerimi otroci še danes veselo ragljajo in  delajo hrup, če je to potrebno ali ne.

Na veliki petek imajo gospodinje veliko  dela s peko potic, otroci pa z barvanjem pirhov, tako , da je vse nared  za soboto zjutraj, ko vse te dobrote , pokrite s snežno belim prtičem , v jerbasu nesejo v cerkev. Nekdaj je bil tak »žegen« ponos dekleta,  ki je prineslo v cerkev jerbas na glavi, poln velikonočnih dobrot. Prtič na jerbasu je še posebno skrbo navezla  - naj le fantje vidijo, da  bo nekega dne pridna gospodinja!   Da pa bi ženina dobila  po možnosti še istega leta, so dekleta  po žegnu hitro tekle iz cerkve domov, saj so si s tem  »pritekle« ženina.  Tisto dekle v vasi, ki je po velikonočnem žegnu prva pritekla domov, se je menda  še v tistem letu poročila!

V Mednem je na velikonočno  soboto  dopoldne  mežnar iz Stanežič po hišah nosil kadilo  in blagoslovljen ogenj, ki ga je predstavljal  košček žerjavice. Gospodinje  so ga  položile  v štedilnik, zato, da se je velikonočna gnjat kuhala na blagoslovljenem ognju.  V zahvalo je mežnar  dobil štrukelj  ali denar, to je bilo plačilo za njegovo celoletno delo.

Raznašanje blagoslovljenega ognja je značilno za vse slovenske vasi in se je ohranilo do dandanašnjih dni.

V popoldanskem času na veliko soboto  so se nekdaj  iz farnih cerkva valile dolge procesije, ki se jih je udeleževalo staro in  mlado.

Najimenitnejši del velikonočnih praznikov pa je  nedeljski velikonočni žegen. Nekdaj je bil oče tisti, ki je velikonočne dobrote slovesno razdelil  družini, mati pa je medtem postavila na mizo skledo aleluje.

Aleluja je posebna velikonočna jed, ki je bila  poznana po velikem delu naše dežele, v Šiški in pod Šmarno goro pa jo po nekaterih vaških domovih poznajo še danes. Aleluja je  jed iz repnih olupkov in ohranja spomin na neko davno lakoto, morda še iz turških časov, ko o veliki noči ni bilo kaj  dati v lonec, razen repnih olupkov. Tako  repni olupki  označujejo neko davno  lačno veliko noč in spomin na to lakoto  je ostal stoletja dolgo živ v  velikonočni obredni jedi - aleluji. Gospodinje   so jo pripravljale takole:

Za pripravo je potrebno imeti kake pol kilograma posušenih repnih olupkov, dve  žlici moke  in juha, v kateri se je kuhala velikonočna gnjat.

Repne olupke dva dni prej namakajo v mrzli vodi, ki jo morajo vsak dan  zamenjati. Gospodinja nato olupke  prekuha, jih  naseklja in strese v slano vodo, v kateri se je kuhala gnjat. Nato jed zgosti z moko.

V Vodicah so po nedeljski  deseti maši jedli bel kruh, kislo zelje in na kruh so dali pol pirha. Na lesenem krožniku so narezali šunko,  »velikonočno prato« in na vrh so položilli še klobaso. Jedli so tudi potico, hren, jabolka in pili mlečno kavo.

Velikonočni zajtrk   je tako kot božična  večerja  najpomembnejše družinsko praznično srečanje v letu.

Kosti velikonočne gnjati  je bilo nekdaj obvezno treba zažgati, lupine pirhov pa so  potrosili okrog hiše  in po oknih. Tako je bila hiša vse leto  varna pred kačami in drugo golaznijo.

Dekleta in fantje  so se nekdaj  o veliki noči najbolj veselili  velikonočnega ponedeljka.

Velika noč je enako kot božič svečan  družinski praznik.V  teh dneh je bilo  prepovedano hoditi po obiskih in motiti ljudi v njihovem prazničnem družinskem miru.  Velikonočni ponedeljek pa je bil nekdaj najbolj družabni dan v letu.  Otroci in fantje so pred cerkvijo sekali pirhe, jih valjali po deščici in se igrali vse vrste iger s pirhi. Te igre so  celo leto trenirali.

Velikonočni ponedeljek

Velikonočnega ponedeljka so se  veselili tudi hlapci in dekle, saj so tudi oni tega dne dobilil »pirhe«. Pirh ne pomeni le velikonočnega jajca,  ampak tudi vsako velikonočno darilo.

Dekla  je od gospodinje dobila za »pirhe« krilo ali ruto, gospodar je hlapcu dal klobuk ali nove hlače , dedek je dobil  pipo ali vrečko tobaka, babica pa zavojček kave – tako da je bilo veselje vsesplošno.

Po kosilu pa so se otroci zapodili s pirhi k botrom in botricam in tam »za pirhe« poleg pirhov dobili  še kako darilce ali pa kak svetli novčič.

Gospodraji  so  na velikonočni ponedeljek  zvečer zavili v gostilno, da bi tam ob kozarčku  kaj pomodrovali, mladina pa se je medtem veselo vrtela v valčkih in polkah ob veseli harmoniki.

JURJEVANJE

Na zadnjo  nedeljo v aprilu so  dekleta v vaseh pod Šmarno goro okrasila olupljeno smreko  z rutami, fantje pa so enega izmed sebe prekrili z  vejami  in ga vodili po vasi. Zvečer so dekleta  osmukala  okrasje s smreke, fantje pa so vrgli Jurjevo vejevje v vodo – to je pomenilo konec starega božanstva, konec zime!

Šmarna gora nekoč

Na sliki: Šmarna gora nekoč

Priporočljivo branje:

>>> Pod Šmarno goro nekoč / Dušica Kunaver

>>> knjige, ki ohranjajo slovensko ljudsko izročilo


Ključne besede: Dušica Kunaver šege navade etnologija Slovenija Velika noč veliki četrtek velikonočni ponedeljek jurjevanje 



Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
To je priročnik, s pomočjo katerega se bodo otroci ob pomoči odraslih naučili risati dinozavre po korakih ...
Priročnik za vizualiziranje
Osupljiva dejstva o eteričnem sevanju, magnetizmu, o miselnih formah in kako le te vplivajo na ljudi, o auričnih barvah, o psihični zaščiti...
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Če želite biti uspešni, morate biti pripravljeni, da se boste počutili neprijetno.

(Gil Eagles)