O starših, ki niso tako čudoviti

O starših, ki niso tako čudoviti

07.08.2016 | Avtor: Susan Forward
""Seveda me je oče včasih udaril, vendar samo zato, da bi me navadil na red. Ne razumem, kako naj bi bilo to povezano z razpadom mojega zakona. " - Gordon "Bil je sijajen ... dokler mu nisem povedal, da razmišljam o alternativni medicini. Bilo je, kot bi mu rekel, da želim postati množični morilec.""

"Seveda me je oče včasih udaril, vendar samo zato, da bi me navadil na red. Ne razumem, kako naj bi bilo to povezano z razpadom mojega zakona. " - Gordon

Osemintridesetletni Gordon, uspešen ortopedski kirurg, je prišel k meni na posvet potem, ko ga je žena po šestih letih zakona zapustila. Za njeno vrnitev je bil pripravljen storiti vse. Povedala mu je, da o njej niti ne razmišlja, dokler ne bo poiskal strokovne pomoči za svojo neobvladano jezo. Njegova neusmiljena kritika jo je izmučila in bala se je njegovih jeznih izbruhov.

Gordon je vedel, da je vročekrvne narave in da zna biti siten, vendar je bil pretresen, ko je odšla.

Prosila sem ga, naj mi pripoveduje o sebi. Tu in tam sem ga usmerjala z vprašanji. Povprašala sem ga o starših in smehljaje mi je naslikal bleščečo sliko, zlasti o očetu, ki je bil priznan specialist za bolezni srca:

Brez njega ne bi postal zdravnik. Sijajen je. Njegovi bolniki mislijo, da je svetnik.

Vprašala sem ga, kakšen je zdaj njegov odnos z očetom. Živčno se je zasmejal in rekel:

Bil je sijajen ... dokler mu nisem povedal, da razmišljam o alternativni medicini. Bilo je, kot bi mu rekel, da želim postati množični morilec. O tem sva se pogovarjala pred tremi meseci. Kadar me zdaj vidi, začne vpiti, da me ni poslal na medicino zato, da bi postal mazač. Včeraj sva se sprla. Razburil se je in mi rekel, naj pozabim, da sem kdaj pripadal družini. To me boli in sam ne vem, kaj bi. Mogoče alternativna medicina res ni najboljša zamisel.

Medtem ko je Gordon opisoval očeta, ki očitno ni bil tako čudovit, kot bi me rad prepričal, sem opazila, da vznemirjeno sklepa in razklepa roke. Ko je opazil svoje početje, se je omejil na stikanje konic prstov, kar pogosto počno profesorji za katedrom. Videti je bilo, da je gesto pobral pri očetu.
Vprašala sem ga, ali je bil njegov oče vedno tako tiranski.

Ne, mislim, da ne. Veliko je vpil in besnel. Kot vsi otroci sem bil kdaj pa kdaj našeškan. Vendar ga ne bi imenoval tiran.

Postala sem pozorna na čustveni podton v njegovem glasu ob besedi našeškan. Povprašala sem ga o tem. Izkazalo se je, da ga je oče s pasom našeškal dvakrat ali trikrat na teden. Da si je Gordon zaslužil pretepanje, mu ni bilo treba storiti česa hujšega: dovolj je bila kljubovalna
beseda, slabša ocena v šoli ali pozabljena drobna domača obveznost. Oče ni posebno pazil, kam je udaril sina. Gordon se je spominjal, da ga je tepel po hrbtu, nogah, rokah, dlaneh in zadnjici. Vprašala sem ga, ali ga je kdaj telesno poškodoval.

GORDON: Nikoli nisem krvavel ali kaj podobnega. Mislim, da se je dobro končalo. Hotel me je le navaditi na red.
SUSAN: Vendar si se ga bal, mar ne?
GORDON: Na smrt sem bil prestrašen. Tako naj bi menda čutil do staršev, ali ne?
SUSAN: Gordon, si želiš, da bi tvoji otroci tako čutili do tebe?

Gordon se je izognil mojemu pogledu. Bilo mu je zelo mučno. Primaknila sem svoj stol k njegovemu in nežno nadaljevala:

Tvoja žena je otroška zdravnica. Če bi v svoji ordinaciji videla otroka, ki bi imel po telesu enake sledi, kot si jih imel ti po očetovem šeškanju, ali bi bila po zakonu dolžna primer prijaviti predstojnikom?

Gordonu ni bilo potrebno odgovoriti. Ob spoznanju so mu privrele solze v oči. Zašepetal je:

V želodcu me strašno stiska.

Gordonova obramba se je zrušila. Kljub čustveni bolečini je odkril, prvič v življenju, dolgo skrit vzrok svoje jeze. Od otroštva se je nabiral v njem vulkan jeze na očeta. Kadar koli je čustveni pritisk postal premočan, je izbruhnil na tistega, ki je bil v bližini, navadno na svojo ženo. Vedela sem, kaj morava storiti: priznati ranjenega otroka v njem in ga začeti zdraviti.

Tistega večera na Gordona še dolgo nisem mogla pozabiti. Spremljale so me njegove solzne oči ob odkritju, kako zlorabljen je bil. Razmišljala sem o svojih številnih odraslih svetovancih, katerih vsakdanje življenje je bilo pod vplivom ali celo pod nadzorom vzorcev, ki so jih v otroštvu zarisali njihovi čustveno uničevalni starši. Spoznala sem, da mora biti na svetu na milijone ljudi, ki sploh ne vedo, zakaj v življenju ne uspejo, vendar bi jim bilo mogoče pomagati. Zato sem se lotila pisanja te knjige.

ZAKAJ GLEDATI NAZAJ?

Gordonova zgodba ni nenavadna. V osemnajstletni psihoterapevtski praksi sem videla na tisoče bolnikov, tako v zasebni praksi kot v terapevtskih skupinah v bolnišnici, in večina teh ljudi je trpela zaradi poškodovanega občutka lastne vrednosti, ki so ga povzročili njihovi starši. Morda so jih redno pretepali, kritizirali in se "šalili", kako neumni, grdi ali nezaželeni so. Mogoče so jih preobremenjevali s krivdo, jih spolno zlorabljali, jim nalagali preveč odgovornosti ali jih pretirano ščitili. Podobno kot Gordon je malo teh ljudi svoje težave povezovalo s starši. To je precej razširjena čustvena slepa pega. Ljudje težko uvidijo, kako pomembno na njihovo življenje vpliva odnos, ki so ga imeli s starši.

Psihoterapevtske smeri, ki so včasih poudarjale pomen analize zgodnjih življenjskih izkušenj, so se preusmerile od "takrat" na "tukaj in zdaj". Poudarek se je premaknil na raziskovanje in spreminjanje sedanjega vedenja, odnosov ter delovanja. Prepričana sem, da je prišlo do premika zato, ker so svetovanci odklonili tradicionalne terapije, ki zahtevajo veliko časa in denarja, pogosto pa dajo zelo skromne rezultate.

Sama trdno zagovarjam kratke terapije, ki so osredotočene na spreminjanje škodljivih vedenjskih vzorcev. Vendar so me izkušnje naučile, da ni dovolj obravnavati samo bolezenske znake. Najučinkovitejša terapija zajame oboje, tako spreminjanje sedanjega škodljivega vedenja kot osvobajanje izpod vplivov preteklih travm.

Gordon se je moral naučiti metod za nadzorovanje jeze. Da bi dosegel trajne spremembe, ki bi zdržale tudi pritiske, se je moral vrniti v preteklost in obravnavati boleča doživetja v otroštvu. Starši v nas posejejo seme - misli in čustva - ki raste z nami. V nekaterih družinah je to seme ljubezni, spoštovanja in samostojnosti. V številnih drugih so posejana semena strahu, dolžnosti ali krivde. Če izhajate iz take družine, vam bo ta knjiga lahko pomagala (knjiga: Strupeni starši / Susan Forward, izšla je pri založbi Tangram, na razpolago je tudi v slovenskih knjižnicah).

Med odraščanjem so negativna semena zrasla v nevidni plevel, ki se razrašča v vaše življenje, pa tega sploh ne opazite. Morebiti so njegovi poganjki prizadeli vaše odnose z ljudmi, poklicni uspeh ali družino; zagotovo pa so vam spodkopali samozavest in samospoštovanje. Ta plevel vam bom pomagala poiskati in izruvati.

KAKŠNI SO STRUPENI STARŠI?

Starši ne morejo biti nenehno popolni. Pri svojih otrocih sem naredila nekaj hudih napak, zaradi katerih so trpeli (in jaz tudi). Starši ne morejo biti otroku neprestano čustveno dosegljivi. Povsem normalno je, da na otroke kdaj pa kdaj zakričijo. Vsi starši občasno preveč nadzirajo svoje otroke.
In večina staršev jih kdaj našeška, četudi redko. So starši zaradi takih spodrsljajev kruti ali neprimerni?

Seveda ne. Starši so samo ljudje in imajo veliko lastnih težav. Večina otrok lahko prenese priložnostni izbruh jeze, če je izravnan z veliko ljubezni in razumevanja. Pri številnih starših pa so negativni vzorci vedenja trajni in v otrokovem življenju prevladujejo. Taki starši otroku škodujejo.
Ko sem iskala izraz, ki bi opisal skupno temeljno lastnost vseh škodljivih staršev, mi je prišla na misel beseda zastrupljajoč, strupen. Čustvena poškodba, ki jo zadajo, se kot strup širi po vsem otrokovem bitju in bolečina raste z njim vred. Ali za opis staršev, ki svoje otroke trajno čustveno poškodujejo, spolno zlorabljajo ali jih telesno napadajo in v večini primerov s tem nadaljujejo celo, ko otrok že odraste, obstaja primernejša beseda kot strupen?

Kar se tiče "trajnih" ali "ponavljajočih se" vidikov te opredelitve, so možne izjeme. Spolna ali telesna zloraba je lahko tako travmatična, da je pogosto dovolj, če se zgodi samo enkrat, in če povzroči obsežno čustveno okvaro. S starševstvom, ki je ena najpomembnejših veščin, se
trudimo še vedno zelo nagonsko, brez ustreznega znanja. Naši starši so se ga prvenstveno učili od ljudi, ki svojega dela morda niso opravili najbolje: od svojih staršev. Številna spoštovana vzgojna načela, ki so se prenašala iz roda v rod, so v resnici slabi nasveti, prikazani kot modrost. (Se spomnite pregovora Šiba novo mašo poje?)

Kakšne so posledice ravnanja strupenih staršev?

Ne glede na to, ali so starši otroke pretepali, jih prepuščali samim sebi, spolno zlorabljali, jih niso jemali resno, preveč ščitili ali preobremenjevali s krivdo, skoraj vsi imajo presenetljivo podobne posledice: prizadeto samospoštovanje, ki vodi v samoomejevalno vedenje. Skoraj vsi se tako ali drugače čutijo nepomembne, nevredne ljubezni in nesposobne. Taki občutki izhajajo predvsem iz dejstva, da otroci včasih zavestno, včasih nezavedno krivijo sami sebe za to, da so jih starši zlorabljali. Otroku, ki je nezaščiten in odvisen od staršev, se je laže čutiti krivega, ker je storil nekaj "slabega" in zaslužil očkovo jezo, kot sprejeti dejstvo, da svojemu očetu in zaščitniku ne more zaupati.

Čustveno zastrupljeni otroci nosijo breme krivde in dvomov vase še, ko odrastejo, zato izredno težko razvijejo pozitivno samopodobo. Primanjkuje jim samozavesti in imajo nizko samospoštovanje, kar lahko obarva vse vidike njihovega življenja.

IZMERITE SVOJ ČUSTVENI UTRIP

Ni vedno lahko ugotoviti, ali so vas starši čustveno zastrupljali (ali pa vas še). Marsikdo ima težave v odnosu s starši. To samo po sebi še ne pomeni, da so vaši starši čustveno škodljivi. Številnim ljudem ni jasno in se sprašujejo, ali so jih starši zlorabljali ali pa so samo "pretirano obèutljivi".

Sestavila sem vprašalnik, ki vam bo pomagal pri reševanju tega vprašanja. Pri nekaterih vprašanjih boste mogoče zaskrbljeni ali vam bo mučno. S tem ni nič narobe. Vedno si je težko priznati, kako zelo so nas prizadeli lastni starši. Čeprav čustveni odzivi bolijo, so povsem normalni.
Zaradi poenostavitve se vprašanja nanašajo na oba starša, čeprav bo vaš odgovor verjetno veljal samo za enega.

I. Odnosi s starši v otroštvu

1. So vam starši govorili, da ste slabi ali ničvredni? So vas obkladali z žaljivimi imeni? So vas nenehno kritizirali?
2. So vas na red navajali s telesno kaznijo? So vas pretepali s pasom, palico ali drugimi predmeti?
3. So se vaši starši opijali ali uživali mamila? Ste bili zaradi tega zmedeni, prestrašeni, prizadeti ali osramočeni?
4. So bili vaši starši huje potrti ali nedosegljivi zaradi drugih čustvenih težav, duševne ali telesne bolezni?
5. Ste morali skrbeti za starše zaradi njihovih težav?
6. So vam starši storili kaj takega, česar niste smeli nikomur povedati? So vas kakorkoli spolno nadlegovali?
7. Ste se staršev večinoma bali?
8. Ste se svojim staršem bali pokazati, da ste jezni nanje?

II. Odrasla leta

1. Se zapletate v škodljive zveze, v katerih vas zlorabljajo?
2. Mislite, da bi vas oseba, s katero bi se zbližali, prizadela in/ali zapustila?
3. Ali pričakujete od ljudi vse najslabše? In od življenja nasploh?
4. Ali težko ugotovite, kdo ste, kaj čutite in kaj želite?
5. Se bojite, da vas ljudje ne bi imeli radi, če bi poznali vaš pravi jaz?
6. Vas skrbi, kadar ste uspešni, in se bojite, da bo kdo odkril, da ste slepar?
7. Postanete brez pravega razloga jezni ali žalostni?
8. Ste obsedeni s popolnostjo?
9. Se težko sprostite ali zabavate?
10. Se kljub najboljšim namenom vedete "prav tako kot starši"?

III. Odnosi s starši v odrasli dobi

1. Ravnajo starši z vami še vedno tako kot z otrokom?
2. Se pri večini velikih življenjskih odločitev ozirate na to, ali bi jih starši odobravali?
3. Imate močne čustvene ali telesne reakcije, kadar ste s starši ali kadar pričakujete srečanje z njimi?
4. Se staršem bojite oporekati?
5. Vas starši izigravajo z grožnjami ali z zbujanjem krivde?
6. Vas izigravajo z denarjem?
7. Se čutite odgovorni za počutje svojih staršev? Mislite, da ste krivi, če so nesrečni? Jih morate tolažiti?
8. Ste ne glede na to, kaj počnete, prepričani, da ni za vaše starše nikoli nič dovolj dobro?
9. Mislite, da se bodo vaši starši nekega dne vsaj malo spremenili?

Če ste na najmanj tretjino vprašanj odgovorili pritrdilno, vam bo ta knjiga v veliko pomoč. Morda se vam zdi, da vsa poglavja niso povezana z vašimi izkušnjami. Vendar si je pomembno zapomniti, da puščajo vsi strupeni starši, ne glede na naravo zlorabe, v bistvu enake brazgotine. Vaši
starši morda niso bili alkoholiki, toda zmedo, pomanjkanje varnosti in izgubo otroštva, ki so značilni za domove alkoholikov, doživljajo tudi otroci drugih strupenih staršev. Načela in metode zdravljenja so podobne za vse odrasle otroke, zato vas prosim, da ne izpustite nobenega poglavja.

OSVOBODITE SE ZAPUŠČINE STRUPENIH STARŠEV

Če ste otrok strupenih staršev, lahko storite marsikaj, da bi se znebili zapuščine krivde in dvomov vase. V knjigi bom razpravljala o različnih strategijah. Želim vam, da bi napredovali polni upanja. Ne zmotnega upanja, da se bodo vaši starši čudežno spremenili, temveč stvarnega upanja, da se lahko psihološko osvobodite močnih in škodljivih vplivov svojih staršev. Samo pogum morate zbrati - ki pa ga že imate.

Vodila vas bom po poti, ki vam bo najprej pomagala razumeti vpliv staršev in ga potem odpraviti. Ni pomembno, če ste s starši trenutno v sporu, če imate vljudne, toda površinske odnose, če jih niste videli že leta ali če so mrtvi. Sliši se nenavadno, vendar marsikoga starši nadzirajo še po smrti. Duhovi, ki jih preganjajo, sicer niso resnični v nadnaravnem pomenu besede, a psihološko zagotovo obstajajo. Starševske zahteve, pričakovanja in zbujanje občutkov neupravičene krivde živijo še dolgo po njihovi smrti.

Morebiti ste že sami spoznali, da se morate rešiti vpliva svojih staršev. Morda ste jih s tem celo soočili. Spominjam se svetovanke, ki je rada rekla: "Moji starši ne vplivajo na moje življenje ... Sovražim jih in to vedo." Vendar je ugotovila, da jo starši s podžiganjem njene jeze še vedno izigravajo in da energijo, ki jo vlaga v jezo, črpa iz drugih življenjskih področij. Pomemben korak pri izganjanju duhov preteklosti in demonov sedanjosti je soočenje s starši, ki ga nikoli ne smete opraviti v izbruhu jeze. "Ali nisem sam odgovoren za to, kakšen sem?" Verjetno ste pomislili: "Stoj, Susan!" Skoraj vse druge knjige in strokovnjaki pravijo, da ne smemo nikogar kriviti za svoje težave. Ne drži. Vaši starši so odgovorni za vse, kar so vam storili. Seveda ste sami odgovorni za svoje odraslo življenje, vendar so to življenje odločilno oblikovale izkušnje, na katere niste imeli nobenega vpliva. Dejstvo je:

Za tisto, kar so vam storili kot nebogljenemu
otroku, niste odgovorni!
Odgovorni pa ste za to, da zdaj proti negativnim
vplivom iz otroštva nekaj ukrenete!


Priporočljivo branje  >> Sugestija in avtosugestija & Knjige o družinah, otrocih in starših


Ključne besede: Susan Forward strupeni starši starševstvo družinsko nasilje pretepanje jeza  obtoževanje otroci prekinitev kroga zdravljenje odnosov 



Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem
Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Kakor človek v svojem srcu misli, tako je.

Genevieve Behrend