Kdo in kaj je človek?

Kdo in kaj je človek?

16.11.2017 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Človekovo samozavedanje, njegovo dojemanje različnih možnosti, njegovo svobodno odločanje in delovanje, vest ter druge duhovne zmožnosti so pravzaprav to, čemur pravimo človekova individualna oseba. Vse to je stvarni temelj človekovega osebnega dostojanstva."
Človek zaznava podatke o samem sebi in okolici, ima svoje čustvene, razumske in spominske zmožnosti za obdelovanje podatkov in končno se z vedenjem nanje odziva. Tako smo dejali za duševno delovanje in ugotavljali, da deluje v osnovi enako tudi živalska duševnost.

Toda če je živalska duševnost zavozlana v trd vozel, pri katerem prvi konec gre vanj, togo določa, kako in kje bo prišel ven drugi, pa se s človekovo duhovno razsežnostjo ta vozel nekoliko razpusti v pentljo, ko se zakonitost enega samega odziva na dražljajske podatke sprosti v številne možnosti ravnanja v določeni situaciji ali potrebi. Prva značilnost duhovne razsežnosti je torej, da človekova zavest v sleherni situaciji spoznava več stvarnih možnosti.

Človekova duhovna razsežnost je tudi zmožna spoznati, katera od možnosti je v tej situaciji smiselna in dobra, katera pa nesmiselna in slaba. Frankl jo imenuje duhovni organ, spet drugič jo primerja z magnetno iglo, ki povsod pokaže pravo orientacijsko smer - sever, če le ni pokvarjena. Oboje sta seveda prispodobi, saj vesti ne moremo enačiti s telesnimi organi in psihičnimi čuti, kaj šele s fizikalnim predmetom.

Vest je duhovna zmožnost, ki ni le nematerialna in nemerljiva, tako da se izmika znanstveni obdelavi, ampak uhaja tudi razumskim predstavam in pojmovnim razdelitvam.

Vprašanje, ki se nam zdaj postavlja, je, kaj je merilo, po katerem vest presoja, katera možnost je najbolj smiselna v določenem trenutku, katera pa najslabša. Frankl tukaj v skladu z duhovnim izročilom človeštva odgovarja, da je merilo vesti nadosebni, nečasovni in stvarni svet vrednot.

Vrednote so nadosebne, ker jih človek ne more ne postavljati, ne odpravljati, ne spreminjati; človek jih odkriva in uresničuje ali pa zametuje. Slikarije v Sikstinski kapeli niso lepe zato, ker jih je naslikal Michelangelo, ali zato, ker so jih za lepe razglasili umetnostni zgodovinarji, ampak narobe: Michelangelo je vrhunski umetnik, ker je mojstrsko zaznal in upodobil nekaj lepote in umetnostni zgodovinarji so strokovnjaki zato, ker so odkrili nekatere zakonitosti lepote, ki je vrednota v resničnosti.

Dalje so vrednote nečasovne; če je bila moja mati dobra, ostaja za vekomaj dobra mati. Ne z njeno ne z mojo smrtjo to dejstvo ne umre. In tudi če moja mati ne bi bila dobra, bi dobro materinstvo obstajalo kot nekaj vrednega.

S tem smo že nakazali, da so vrednote nekaj stvarnega, objektivnega. Neodvisne so od tega, koliko jih človek dojema in uresničuje. Pač pa je človek, njegovo uresničenje in sreča, odvisen od tega, koliko odkrije v resničnosti vrednot, se zanje odloči in jih udejanji s svojim življenjem.

Vrednote so temeljno duhovno gradivo in načrt, po katerem je sestavljen svet. Vrednost imajo same po sebi. Zlato ni postalo nekaj vrednega, ko ga je nekdo odkopal, in nafta, ko je nekdo odkril njeno energetsko moč; življenje ni nekaj vrednega, odkar živim jaz ali kdorkoli drug, in dobrota bi ne nehala biti vrednota, če bi ne bilo nikogar dobrega več. Fizikalne, kemijske, biološke in psihične zakonitosti, na primer nagoni, so v naravi nekaj pametnega, ne glede na to, koliko to dojema človek s svojo osebno pametjo.

Kakšen pomen ima človekova vest in vse njegove duhovne zmožnosti, če so vrednote tako nad njimi in neodvisne od njih?
Vest in duhovne zmožnosti so zavestna osebna zveza med objektivnim svetom vrednot, ki je nosilni temelj vse resničnosti, in tem nekaj deset kilogramov težkim kosom narave, ki mu pravimo človek.

Človekova duhovna zmožnost je v primerjavi z drugimi živimi bitji enkratna v tem, da v resničnosti lahko spozna in se zaveda, katero mesto pripada posamezni izmed možnosti v celoti - kakšen je njen smisel. Beseda smisel lepo nakazuje celotno za-misel. Človek to seveda spoznava zelo omejeno, v njemu dojemljivem okviru tistega trenutka.

Pri tem je kakor umetnik, ki zavestno vsak trenutek dojema, kateri kamenček iz kupa je najlepši in najprimernejši za tisto mesto v mozaiku, ki ga ravno oblikuje; ne daje pa kamenčkom ne barve ne trdote, in tudi dejstva, da se lepo ujemajo v tej kombinaciji, ne določi sam; vse to odkriva v resničnosti in uresniči v svoji umetnini. Ko torej rečemo, da človekova vest v nekem trenutku odkriva smisel, to dobesedno pomeni, da odkriva in dojema stvarno za-misel. Odkod izhaja za-misel, ki najbolje ustreza tej situaciji, je vprašanje, ki skušajo nanj odgovarjati filozofije, zlasti pa religije, v vsakdanji konkretnosti pa prej ali slej tudi vsak posamezni človek, pa naj potem ta zadnji temelj resničnosti imenuje tako ali drugače.

Človekova duhovna razsežnost gre še dalj. Ko je v neki situaciji zaznal različne možnosti in s svojo vestjo dojel, katera je najbolj smiselna, katera pa najbolj nesmiselna, se lahko odloči za katero koli. Človek se res navadno ne odloča za nekaj, kar jasno vidi kot slabo in nesmiselno, čeprav je vsaj načelno mogoče tudi to - čista zloba in razdiralnost. Večinoma je dogajanje bolj zastrto. Navade, družbene norme, biološke potrebe, želja po uživanju in druge duševne danosti vlečejo proti možnostim, ki jim trenutno ustrezajo, vest in druge duhovne zmožnosti pa kažejo, kaj je smiselno, dobro in prav. To dvoje gre večkrat vsaksebi. Duševne zmožnosti so tudi v vsakem trenutku na voljo, da razumsko utemeljijo in čustveno želijo svojo smer, četudi je morda nasprotna duhovnemu spoznanju vesti. V psihologiji poznamo ta dogajanja kot obrambne mehanizme in kot nad-jaz, ljudska izkušnja pa jih je odela v številne šale, pravljice, anekdote in basni - tipična je tista o lisici in kislem grozdju - vse pa govore o tem, da je "izgovor dober, tudi če ga pes na repu prinese". Vsak izgovor pa je najprej izgovor pred samim sabo in šele nato, če je potrebno, izgovor pred drugimi. Tako si človek smisel trenutka zamegli in se odloči proti njemu, le napol vede in hote.

Kakovost trenutnega odločanja je zelo odvisna od tega, koliko je človek svoje duhovne zmožnosti zavestno razvijal.
Pri naštevanju človekovih duhovnih sestavin smo prišli do njegovega delovanja. Vanj sodijo vedenje, govorjenje, ravnanje in druge oblike. V delovanju postane človeško notranje dogajanje vidno navzven, misel postane beseda, odločitev, dejanje.

Delovanje samo ima vedno biofizikalno in psihično podobo. Duhovno na njem je osebna zavest, ki ga usmerja in spremlja. Če človekovo delovanje primerjamo s strojnim, je njegov duhovni vidik strojnik, biofizikalni in psihični vidik pa stroj. Če zanemarimo ta osebni vidik delovanja, v pojavni in funkcionalni podobi res ni videti ničesar duhovnega: človekov živi glas je na las podobne onemu iz magnetofona, in računalnikov račun tistemu staremu "peš" s svinčnikom v roku.

Tudi pri delovanju samem je človek v svojih mejah svoboden: svojo odločitev lahko udejanji. Lahko pa si premisli in je ne uresniči, ali jo uresniči drugače, kakor se je bil odločil. Toda to je v resnici enak duhovni potek, je le nova situacija v novem trenutku in udejanjenje nove - druge odločitve.

S tem smo naleteli na novo značilnost duhovne razsežnosti: človek nikoli, do zadnjega diha ni usodno zapečaten. Vsaka prejšnja odločitev in dejanje sta za njegovo zavest dejstvo in nova informacija, ki sodoločata novo situacijo in pred človekom se tudi glede nanju odpirajo nove možnosti. Če sta bila prejšnja odločitev ali dejanje slaba je to res odšlo v zgodovino kot nepreklicno dejstvo, toda postalo je tudi izkušnja, ki v novem trenutku lahko pomaga h kar najbolj smiselni odločitvi, s tem pa na neki način za nazaj popravi prejšnji nesmisel. Človek je tu s svojo duhovno zmožnostjo kakor krmar ladje, ki nenehno popravlja njeno smer, dokler varno ne pristane na cilju plovbe.

Nečesa pa človek ne more: ne biti človek. Ne more se ne odločati, razen seveda v spanju ali če mu bolezen zastre duhovno delovanje. Tudi sam si lahko z omamo bolj ali manj "izključi zvezo" s svojo duhovno razsežnostjo, na primer, ko je na mrtvo pijan, verinsko pobesnel ali fanatično zatrapan. Toda v odločilnih zadevah navadno še vedno ostaja iskra duhovne presoje - znano je, da moralno izoblikovan poštenjak tudi v hipnozi ne bo naredil zločina. še bolj gotovo pa je, da je že na dolgi življenjski poti, ki je pripeljala do konkretne "razčlovečenosti" v skrajnji omami, moč najti številne bolj ali manj jasne drobne odločitve za nesmiselno življenjsko smer.

Prej smo dejali, da človekova zavest vodi in spremlja delovanje. Dodati moramo: človekov duh ne spremlja le delovanja, ampak opazuje samega sebe v vsem svojem duhovnem delovanju. Filozofsko pravimo temu človekovo samozavedanje. Pojasnimo to težko filozofsko spoznanje ob zgledu. Človek za domačo mizo med družinskim kosilom reže kruh. Pri tem se zaveda, kaj se dogaja; da je doma z družino za mizo pri kosilu in reže kruh. Zaveda pa se tudi, da vse to počne on sam - njegova oseba, in da se vsega tega osebno tudi zaveda. To samozavedanje ali refleksivno zavest so misleci od nekdaj imeli za najbolj samosvojo in zahtevno človeško lastnost, ki omogoča vse drugo posebno človeško delovanje.

Človekovo samozavedanje, njegovo dojemanje različnih možnosti, njegovo svobodno odločanje in delovanje, vest ter druge duhovne zmožnosti so pravzaprav to, čemur pravimo človekova individualna oseba. Vse to je stvarni temelj človekovega osebnega dostojanstva. Če je duhovna razsežnost tisto najbolj samosvoje za sleherno človeško bitje od spočetja naprej, kakor je začel v strokovnem kontekstu upoštevati Frankl v skladu z vso človeško zgodovino, potem so vse druge zmožnosti in okoliščine nekega človeka drugotnega pomena; on je in ostaja človek, ki ni nič vrednejši in nič nevrednejši kakor vsi drugi ljudje.

Če temu dodamo še trditev, da je duhovni vidik neuničljiv, ker ni snoven in ni vezan na čas, kakor smo omenili pri vrednotah, potem imamo tudi stvaren temelj za brezpogojno spoštovanje človekovega dostojanstva in za zaupanje vanj.
Druga odločilna posledica osebne svobode je osebna odgovornost. Ko sem zaznal različne možnosti v situaciji, dojel v svoji vesti, katera je smiselna in katera ne, se za to ali ono odločil in jo udejanjil, sem za svoje doživljanje in delovanje osebno odgovoren. Za dobro imam osebno zaslugo, za slabo osebno krivdo.

Ker je zavest vedno individualna in osebna, ni kolektivnega odločanja, ne kolektivne zasluge ne kolektivne krivde; vse grozote vojn in uničevalnih taborišč, kolikor so posebno človeško delovanje, so sestavljene iz osebnih krivd in osebnih zaslug. Vsak ve le zase, kdaj in kje bi bil lahko naredil dobro, pa ga je opustil , ali bi bil lahko opustil slabo, pa ga je naredil.

Zato je ena od večjih življenjskih izkušenj in modrosti: ne sodite nikoli nikogar! To velja toliko bolj, ker se človek pogosto moti: hoče dobro, v resnici pa dela slabo. Nečasovne vrednote so namreč celostne, človek pa jih dojema le v izseku svoje situacije in svojega trenutka, in še to neredko skozi kopreno svojih razvad ali pritiskov iz okolja.

(Se nadaljuje) >>> Človeka moramo gojiti - Sto domačih zdravil za dušo in telo 1


(Odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)

Ključne besede: Jože Ramovš  antropohigiena  osebnostna rast  psihologija  samopomoč  samopodoba  Viktor Emanuel Frankl 



V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
Pravljica o puhastem medvedku, beli zimi in božični skrivnosti ...
Kdo bi vedel, kje vse se skrivajo povodni možje, a prelepe, divje in skrivnostne slovenske reke so prav gotovo njihov dom ...
Poučna zgodba o prijateljstvu med deklico in kitom.Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Človek je kot roman: do zadnje strani ne veš kako se bo roman končal. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi bilo vredno prebrati.

Jevgenij Zamjatin