Jež

15.10.2017 | Avtor: Fran Erjavec
"Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bi bili človeku všeč, ko ponoči ne bi bili tako nemirni in ko ne bi smrdeli. Na vrtovih pa so neizrečeno dobri, in pameten gospodar bi jih moral vabiti, ne pa odganjati in ubijati, ker škode ne delajo nikakršne, drugega požrešnega in sitnega mrčesa pa dosti pokončajo."

Prijatelj, če hočeš videti čudnega ponočnjaka, pojdi z menoj. Sonce je zatonilo za gorami, v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je začela padati. Ustavimo se na obrobju in stopimo za gosti grm.

Zdaj je v gošči nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj spet, čedalje bliže nas, no! zdajci se je zganilo dračje, iz grmičja se prikaže koničast rilček in precej za njim čudna žival starikavega nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupa v bodeči sivi suknji. Čeprav je videti okoren, vendar hlasta sem ter tja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor svinja.

Izpod kamna je prepodil martinčka, hitro plane za njim; živalca bi se zvijala in branila, vendar ni časa, jež jo je že pohrustal in zdaj spet nemudoma išče živeža. Zdajci poči suha vejica pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo posluša in hipoma skrči glavo in noge ter se zvije v klopčič. Čeprav je našopiril bodice, ga vendar rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na vrt.

Jež je čuden svat. V svojem vedenju je res malo neroden in telebast, vendar pošten skozi in skozi, celo šegav in šaljiv, vsaj hudobe ni v njem nobene, in prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo. Godi se mu kakor sploh poštenjakom, hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za katere obrekovani siromak ne ve. Govori se o njem, da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar pa je vse izmišljeno.

Plašni samotar ždi ves dan v kakem grmu ali v luknji pod kako korenino ali pod kupom suhljadi in šele zvečer si upa zapustiti skrivališče. Boječe caplja okoli z mokrim rilcem, vedno sledi miši, žabe, kuščarje, kače, črve, ogrce, polže in drug mrčes. Najraje žre miši, zato ga ljudje tudi jemljejo v hiše, kjer poleg miši lovi še neko drugo nesnago, za katero nimamo strahu pri hiši, to so namreč ščurki; tem je zaklet sovražnik. Če ne dobi dosti mesne jedi, se loti tudi sadja.

Znamenito je pri njem posebno to, da tudi najstrupenejšega gada požre brez vsake škode; naj ga gad še tako seka in pika v gobec ali kamor hoče, jež se ne zmeni za to, le malo se oblizne, potem strupeni kači lepo stare glavo ter jo požre vso do repa. Tudi drug strup, ki bi usmrtil dosti večjo žival, mu ne pokvari niti zdravje niti volje do jedi.

Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z drevja, tudi on skrbi za zimo; izkoplje si globoko jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si posteljo znaša; povalja se namreč po listju in mahovju, kar se je nabodlo na bodice, to nese domov, in če se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav.

Zima nastane, jež se zarije v steljo, se zvije in zaspi tako trdno kakor morda nobena druga živa. Človek bi rekel, da je mrtev, če mu ne bi utripalo srce.

Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno mislijo, da sta pri nas dva ježa, pasji in svinjski; pravijo, da je svinjski dober za jed, pasji pa ne. Ampak to so prazne bajke; pri nas je samo ena vrsta, le toliko je res, da ima samica navadno daljši rilec, in bržkone je to svinjski jež. Cigani ježa radi jedo.

Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bi bili človeku všeč, ko ponoči ne bi bili tako nemirni in ko ne bi smrdeli. Na vrtovih pa so neizrečeno dobri, in pameten gospodar bi jih moral vabiti, ne pa odganjati in ubijati, ker škode ne delajo nikakršne, drugega požrešnega in sitnega mrčesa pa dosti pokončajo.

Ježevi najhujši sovražniki so psi; kjer ga ovohajo, mu ne dajo miru. Siromak si ne ve drugače pomagati, da se zvije in tako preganjalcem da priložnost, da si na bodicah okrvave nosove. Bolj zoprna je premetena lisica; bodeči klopčič s prednjima nogama beza in vali do bližnje vode, tam pa se klopčič hitro razvije.

Še huje pa lisica pokuri prestrašenemu ježi, če ga porosi s svojo smradno vodo; tedaj hitro pokaže glavo izmed bodic, lisica hlastne po njej — in ježa ni več.
Sorodni članki:
Fazan
Žaba

Ključne besede: Fran Erjavec jež živali slovenski književniki leposlovje narava 



Vsak posameznik bi moral imeti vse, kar lahko prispeva k moči, eleganci, lepoti in izobilju življenja.
Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...
Slikanica prinaša zgodbico o štirih Marsovčkih, ki se med počitnicami odpravijo na poučno in zabavno raziskovanje prostranega vesolja ...
Priročnik o aroniji, rastlini, ki je zdravilna, okusna in predstavlja lep okras vsakega vrta.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ko enkrat opaziš lepoto življenja, se prične grdo razblinjati. Če pričneš gledati na življenje z radostjo, se začne žalost razblinjati. Ne moreš imeti raja in pekla istočasno. Le eno lahko imaš. Izbira je tvoja.

Osho