Intervju s pisateljico Bredo Smolnikar

Intervju s pisateljico Bredo Smolnikar

12.06.2007 | Avtor: Več avtorjev, povzetek: Kresnik
"Jaz sem se vsa ta leta, ko sem bila na slovenskem sodišču obtoževana in obsojevana, trdo in ostro borila. Seveda z novimi knjigami, v katerih sem pripovedovala, da si ne dovolim vzeti pravice, da bi videla in gledala svet in ljudi po svoje. Nisem si dala prepovedati svobode besede. Če nič drugega, sem pa CD komplet z isto prepovedano pripovedko izdala."
Kakšni so vaši začetki pisateljevanja in s katerimi deli ste zaznamovali svojo pisateljsko pot?

Do zdaj imam zabeleženih 22 knjižnih enot, od tega je nekaj ponatisov. Začenjala sem zelo svetlo svojo literarno pot. Takrat seveda nisem niti sanjala, kako težko jo bom hodila. Mislila sem, da je literatura nekaj, kar ljudi osrečuje, jim govori, da pisec tudi podobno doživlja stvari kot bralec in da se v literarnem delu lahko ogledamo kot v ogledalu. Bolj ko se vidimo, boljše je literarno delo.

Moja prva knjiga »Otročki, življenje teče dalje« je izšla, ko mi je bilo dvaindvajset let. Pisati pa sem začela pri devetnajstih letih in najprej objavljala kratke črtice v reviji Mlada pota, kamor so takrat pisali mladi. Za to svojo prvo knjigo sem bila nagrajena z Levstikovo nagrado, česar sem bila zelo vesela.

No, potem kasneje sem pisala tudi resnejše stvari, lotevala sem se resnih, težkih tem, tem, ki so bile v času, ko sem pisala, prepovedane. In tako sem doživljala tudi hude stvari. Saj so bile nekatere teme pri nas tabu in se o njih ni smelo govoriti. Moj cikel knjig iz osemdesetih let o Stobu in knjige »Balada o divjem mleku« je doživel prva nasprotovanja. Takrat se je kaznovalo tako, da se te je onemogočilo kot obrtnika. Jaz sem bila slovenska obrtnica in najprej se me je »našlo« tam.

Slovenski pisatelji in drugi avtorji so pred kratkim dočakali nekakšno zmago umetniške svobode nad cenzuro. Po osmih letih vas je Ustavno sodišče oprostilo vseh obtožb in razveljavilo razsodbi okrožnega in višjega sodišča. Zaradi depovške pripovedke "Ko se tam gori olistajo breze" so vas štiri tožnice namreč tožile, ker naj bi v vsebini prepoznale svoje pokojne starše. Dosegle so osemletno prepoved prodaje knjige, vam pa so leta sodnega preganjanja in cenzure povzročila mnogo materialnih težav.

Zdaj je to za mano in ne bom se ozirala nazaj. Škoda je bila seveda storjena. Pa ne samo meni, tudi vsem drugim slovenskim pisateljem, ki so jih take sodbe, kot so bile napisane v mojem primeru, prestrašile in jim jemale moč. Vendar si je treba svobodo tudi izboriti. Treba je imeti moč in se deželi, ki počenja take reči, glasno upreti.

Kako ste kot pisateljica doživljali popolno prepoved razširjanja, objavljanja, prodajanja knjige "Ko se tam gori olistajo breze"?

Jaz sem se vsa ta leta, ko sem bila na slovenskem sodišču obtoževana in obsojevana, trdo in ostro borila. Seveda z novimi knjigami, v katerih sem pripovedovala, da si ne dovolim vzeti pravice, da bi videla in gledala svet in ljudi po svoje. Nisem si dala prepovedati svobode besede. Če nič drugega, sem pa CD komplet z isto prepovedano pripovedko izdala. Beseda na Slovenskem, kot imamo v ustavi, namreč ni prepovedana. Sem jo pa, to svojo pripovedko, govorila, ko je nisem smela tiskati.

Pa požigala sem knjige, jih izdajala s prazninami, jih zašifrirala, zakodirala, posmehljivo jecljala (taka je knjiga »Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze«), se posmehovala oblasti, ki mi je tako nepravično sodila. Niti minute nisem hotela zamuditi, ves čas sem se upirala in nasprotovala ponižanjem, ki so se kar vrstila drugo za drugim.

Poglejte si knjigo »Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki« na primer. Tam imam iste junake kot v prepovedani pripovedki, tam imam sodnico, odvetnike in celoten slovenski digestorij, ki mi je prepovedoval svobodo. Seveda v tem literarnem delu voda teče navzgor, planine se premikajo, sodnica na svojih ramenih prenaša vgrajeno analitsko tehtnico, v kahlah te tehtnice ji sedita nasprotna advokata, včasih sedeta celo v isto kahlo, kot je to na terenu običaj, črka f je v tem delu prepovedana, ihanske pevke ljubijo pilota Djordja in z njim delajo »tisto«, seveda ves čas brez črke f in tako brez črke f cele noči glasno ukajo od užitka in sreče. Knjigo sem zaklenila in prepovedala njeno odpiranje vsem tistim bralcem, ki ne vejo, kakšna je funkcija literature, poleg tega sem pa v drugi polovici knjige objavila celoten sodni material iz tega za javnost zaprtega procesa s kompletnimi izjavami prič, ki so pričale proti meni in moji literaturi, da se ta del bere kot najboljša literatura.

Prepovedano mi je bilo namreč govoriti o tem procesu. A jaz sem osmešila tak pogled na literaturo, kot mi je bil prikazovan in sugeriran na tem za javnost zaprtem sodišču, kjer je bilo prepovedano prisostvovati novinarjem, prijateljem, pisateljem, moji družini. In za to svoje dejanje natisa take knjige bi bila težko obsojena, saj je bila knjiga vendar zaklenjena in je bilo njeno odpiranje prepovedano. Poglejte in povejte, kako uničiti pisca, če on tega noče in ne dovoli?!

In še: Če lahko slovensko sodišče stvari prepoveduje, zakaj jih ne bi tudi jaz?!

Kaj bi za vas pomenil drugačen razplet Ustavnega sodišča, v primeru, da bi tožnice dosegle popolno prepoved objavljanja knjige in bi sodišče ugodilo tudi drugim njihovim zahtevam?

Lahko si mislite, da sem imela za tak primer pripravljen črni scenarij upora. A o tem ne bom govorila, da mi ne bi kdo očital, kako je po bitki lahko biti general. Ta scenarij imam za vsak slučaj pripravljen za bodočnost, če bi se mi še kdaj kaj podobnega primerilo.
Seveda pa bi z drugačnim razpletom izgubila vse, od časti do premoženja, ker plan za moje uničenje je bil prav hudičevski. V kemiji pa sem se učila, da sta si akcija in reakcija enako močni. Ta ugotovitev mi je dajala neizmerno moč.

Na kakšne načine ste se upirali v času popolne cenzure vašega knjižnega dela "Ko se tam gori olistajo breze"? Med drugim ste izdali tudi dve verziji takrat prepovedanega dela.

Ko se tam gori olistajo brezePo požigu »Zlatih dépuških pripovedk« v aprilu leta 2000, v katerih je bila natisnjena tudi prepovedana pripovedka »Ko se tam gori olistajo breze«, sem izdala knjigo "Ko se tam gori olistajo breze" s prazninami. Kjerkoli bi se moja junaka spogledala, se dotaknila, poljubila ali pa morda delala še kaj intimnejšega, sem tekst odstranila in ubogljivo prišla nasproti slovenskemu sodišču, ki mi je intimne stike z junakoma prepovedovalo.

Angleško verzijo prepovedane pripovedke sem v sto izvodih leta 2005 pritovorila na Bled, ko je bil tam svetovni kongres PEN-a in jo podarjala piscem sveta, ki so bili zbrani tam, z zahtevo, da tega zaklenjenega in s kovinsko plombo zaplombiranega suvenirja s slovenskega Bleda nikoli ne odpro. Ko sem na svojem literarnem večeru v Cankarjevem domu brala iz pripovedke »Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki«, so se ljudje tolkli po kolenih in se »rolali« od smeha, ker moj posmeh si je seveda zaslužil adekvatno reakcijo.

Več stoglava množica obiskovalcev tega mojega večera si je dala duška z gromkim smehom. In na tem večeru sploh ni bilo malo obiskovalcev sodniškega in odvetniškega poklica. Pred kratkim (še obsojena) sem izdala »Škilo«, zaklenjeno in zaplombirano pripovedko, kjer gre za junake z istimi imeni kot v prepovedani pripovedki, samo da so zdaj popolnoma drugačni.

Prej so bili topli, dobri, pošteni, delavni, ljubeči, zdaj pa gre za morilce, zločince, goljufe. Ker sem uporabila ista imena kot v prepovedani pripovedki, sem s tem nazorno pripovedovala, da pisatelju na Slovenskem ni prepovedano uporabljati imen, kot so Brinovc, Francka, Jožica, Pepca, Gustl, in tako dalje… Niti eno od teh imen ni na sodnem spisku prepovedanih imen. Verjamem, da tam ni niti imena Polikarp, ki je strašil v Cankarjevih časih po Slovenskem in je danes še kako aktualen. In samo to, da pisec sme po svoje pisati, sem ves ta čas pripovedovala in dokazovala. Tudi »Škila« je bila seveda zaklenjena in mogli ste jo odpreti samo na lastno odgovornost. Jaz sem si z zaklenitvijo pilatovsko (beri: prefrigano) umila roke. Mene ne bo več mogoče obsojati. Moje knjige so namreč namenjene kultiviranim bralcem. Primitivci in butlji vseh sort morajo ostati praznih rok pred zaprtimi vrati. Vstop v moj svet jim je za večno prepovedan. Jaz sem tista, ki prepovedujem.

Kakšna so vaša sedanja umetniška snovanja? Se vam v mislih porajajo že nova knjižna dela?

O načrtih je težko govoriti. Seveda bom poskušala pisati.

Pogovarjala se je: Julia Doria

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Breda Smolnikar  Ko se tam gori olistajo breze  književnost  cenzura  leposlovje  proza  pisatelji  sodišče 



Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet
Knjiga, v kateri živi sedem čarobnih pravljic.
Vsi se dobro zavedamo, da je naša prehrana temelj našega telesnega zdravja. Zato je dobro vedeti, kako delujejo različna živila v naši notranjosti, na naše telo. Predvsem, kako nas živila resnično prehranjujejo.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Drzni si biti TI.

Andre Gide