Fazan

15.07.2017 | Avtor: Fran Erjavec
"O povodnji se vodi ne umakne, debelo in bebasto gleda, kako voda narašča in mirno čaka, da ga odnese, ali pa še sam sili v vodo, namesto da bi šel iz vode na suho. Vsaka najmanjša stvar ga vstraši, ako kobilica skoči v travi pred njim, ves strepeče in boji se neki celo polža, ki leze proti njemu."

Temu ali onemu mojih spoštovanih bralcev bo znabiti fazan popolnoma neznana ptica. Marsikteri se bode morebiti čudil, da uvrščam med domačo perotnino tega neznanca, kterega ni videl niti na farovškem dvorišču niti v gradu, kjer se vendar sprehaja mogočni pav in zala pegatka.

Temu, komur pečeni fazani še niso po grlu polzeli, ki ga morda tukaj prvikrat vidi v podobi pred sebo, bodi povedano, da sem ga moral vzeti med domačo kuretnino, ker ga je človek že v davnih časih iz Azije prinesel in ukrotil - akoravno se ne da tajiti, da je ta ptica pri nas dosti redka in da tudi ni tako domača, kakor je npr. kokoš, raca ali gos.

Na prvi pogled bode vsak po bogatej opravi fazana spoznal za gizdavega Azijanca. Velikosti je petelinove, samo da je šibkejši in daljši, sam sabljasto vkrivljeni rep je do dva črevlja dolg. Perje po glavi in po vratu je zeleno z zlatim bliščem, po truplu se pa preliva na rdeče, plavo in zeleno ter je poprskano z belimi in čranimi pegami. Repna peresa so črnopasasta in kostanjevo obrobljena. Na licih je gol, na nogah ima ostroge. Ona je manjša, temno rjava in sivo pisana.

Fazan pa ni samo lep, temuč je tudi dober, neizrečeno dober. Njegovo meso je najbolj čislano med letečino, pravemu sladkosnedu se skomine delajo, ko sliši o fazanih govoriti.

Domovina fazanova je v prednjej Aziji, kjer se še sedaj nahaja popolnoma divji. Stari Grki, iskajoči zlata, so ga našli v Kolhidi - v današnej Mingreliji na Kavkazu - ter so ga vzeli sebó zarad slastnega mesa. Od Grkov so ga dobili Rimljani in po njih se je razširil dalje po srednjej Evropi. Fazane rede po zagrajenih ali z vodo obdanih logih in dobravah, v tako imenovanih fazanjakih.

Po letu so zunaj, po zimi se pa umaknejo v hišo nalašč zanje postavljeno, kamor se jim tudi potresa potrebna hrana. Največi fazanjaki so na Angleškem, Holandeškem in Francoskem, mnogo fazanov redé tudi na Češkem, Ogerskem in v dolnjej Avstriji, sosebno na donavskih otocih.

Tudi pri nas so jih nekdaj držale veče grajščine, ali sedaj, ko so prišle ob svojo nekdanjo veljavo, opustile so večidel tudi drage fazane; posebno, ko je leta 1848 mnogo te plemenite živali zdrgnilo po neplemenitih kmetovskih goltancih.

Na Kranjskem mi je znana turnska, na Štajerskim pa brežka grajščina, ki ste se do nedavnej ukvarjali z fazani, sedaj ste pa to opustili, vendar se še sedaj v savskih vrbinah nahajajo podivjani fazani in se tudi plode.

Najbolj ugajajo fazanom goščave, kjer gosto grmovje in trnje, praprot in robidovje spodrašča gozd, zraven mora biti dosti vode, in tudi bližnje  senožeti so jim všeč. Ondi tiho smukajo od grma do grma, iskajoč zrnja, jagod, žužkov in črvov.

Zvečer zlete na drevesa. Nekdaj so fazane kadili z gorečo slamo, kafro, smolo in s koprom, češ, da se bolje drže svojih fazanjakov, kar pa gotovo nima nič v sebi.

Fazan se ne druži rad, tudi z drugimi fazani ne, najraji je sam zase. Tiho se plazi po gošči, pred človekom se skriva; tudi v bogatem fazanjaku ne bodeš z lepa videl fazana. Ako sta dva skupaj zaprta, se tekoj skavsata, zato mora človek vsaj tri skupaj zapreti, potem so mirni. Fazan je neizrečeno neumna žival.

V nevarnosti nikdar ne ve, kaj bi storil, ne ve, kam bi se dejal. Časih ves zbegan teka sem ter tje, ali pa počene in se stistne. Pravijo celo, da v strahu pred sovražnikom skrije glavo, in potem misli, da ga sovražnik ne vidi.

O povodnji se vodi ne umakne, debelo in bebasto gleda, kako voda narašča in mirno čaka, da ga odnese, ali pa še sam sili v vodo, namesto da bi šel iz vode na suho. Vsaka najmanjša stvar ga vstraši, ako kobilica skoči v travi pred njim, ves strepeče in boji se neki celo polža, ki leze proti njemu.

Spomladi znese ona v plitko jamico 8-12 zelenkasto sivih jajec in sedi na njih 25 dni. Po nekterih fazanjakih puste fazanke same valiti, drugod jim pa pobirajo jajca in je nasade puram po 20 in še več. Mladiči si kmalu opomorejo, starka jih skrbno vodi in zbira pod kreljuti in mladina ostane do zime pri materi. Mladički so jako občutljivi in mnogo jih pogine. On se za nje prav nič ne zmeni.

Fazani imajo vse polno sovražnikov. Od lisice in kune do podlasice in podgane, od kragulja do srake in vrane vse preži na nje, vsem diši pečenka lepega bedaka, kterega vsaka žival lahko prekane.

Fazan ima v Aziji še nekoliko sorodnikov, s kterimi se pa nikakor ne more meriti glede živih barv in sjajnega perja. Znana sta posebno dva, ki se tudi vidita na našej podobi zraven nevadnega - se ve, da črna podoba ne more posnemati bliščeče sijajnosti in leskotnih barv. Oba sta doma iz Kine, od koder sta že pred več stoletji prenesena v Evropo, kjer se tako dobro počutita, da brez velicega obotavljanja valita oba.

Srebrni fazan je med vsemi največi. Zdolaj je temno črnega, na plavo se spreminjajočega perja, ravno tak je tudi na glavi čop iz tenkega razčehanega perja, zgoraj je pa od tilnika počenši srebrnasto bel, z valovitimi poprečnimi črnimi črticami. Ona je rjavkasta, sivo izprana, po trebuhu črno pasasta. Meso je okusno, kakor od navadnega.

Cvet vseh fazanov je zlati fazan. Glavo mu krasi zlata perjanica (čop), spodaj se žari kakor ogenj, na plečih je zlato zelen, na hrbtu in na trtici rumen, od tilnika se mu pa spušča živo rumen ovratnik s črnimi prevozami, kakor kratek plašček. Manjši je od navadnega. Ona je črna z rjavimi progami, po rjavem hrbtu in repu belo pegasta.

 

 


Ključne besede:  



To je priročnik, s pomočjo katerega se bodo otroci ob pomoči odraslih naučili risati dinozavre po korakih ...
Kratek, jasen, uspešen načrt s pravili, pojasnili in predlogi - sugestijami za izboljšanje vašega življenja.
Pravljica o puhastem medvedku, beli zimi in božični skrivnosti ...
Mavrični svet barv za otroke. Poučna otroška knjiga, ki otrokom predstavi barvne osnove in barve v naravi preko prikupne zgodbice o mavrici in malih šolarjih
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ne moreš vedno čepeti v kotu in čakati, da drugi pridejo k tebi. Včasih moraš iti ti do njih.

A. A. Milne


Aktualni dogodki
sreda, 1. februar 2017 ob 01:00 do petek, 29. september 2017
Otroška slikanica : Pastirček Tonček in čarobna piščal
sreda, 1. februar 2017 ob 01:00 do nedelja, 31. december 2017
Predstavitev poučne slikanice: Abeceda z žužki
sreda, 1. februar 2017 ob 11:30 do četrtek, 31. avgust 2017
Vesoljčkove dogodivščine
četrtek, 2. februar 2017 ob 03:30 do četrtek, 31. avgust 2017
Modrost v besedi: Konfucij: Misli in izreki