Ekološka psihologija, 1. del

Ekološka psihologija, 1. del

17.06.2013 | Avtor: dr. Anton Trstenjak
"Človek, ki je bil v zadnjem stoletju zmožen razkrojiti celo zadnje kemično nedeljive delce materije, atome, se je nenadno zgrozil, da je zmožen s tem revolucionarnim posegom v naravo docela zrušiti tudi ravnovesje »človek – okolje« in tako privesti svojo progresivno produktivnost do genocida lastne vrste. "
Ekološka problematika je vsestranska; zato tudi ekološki trend v psihologiji prešinja danes že vse panoge psihološke tematike.

Ekopsihološki trend v sodobni psihologiji

Človekov odnos do okolja postaja v zadnjih desetletjih vse bolj vprašanje preživetja človeka: gre za preživetje človeka kot vrste. Človek, ki je bil v zadnjem stoletju zmožen razkrojiti celo zadnje kemično nedeljive delce materije, atome, se je nenadno zgrozil, da je zmožen s tem revolucionarnim posegom v naravo docela zrušiti tudi ravnovesje »človek – okolje« in tako privesti svojo progresivno produktivnost do genocida lastne vrste. V teh dilemah je nastala nova panoga znanosti – ekologija.
(Str. 7)

Predmetno predstavlja ekološka psihologija, kakor to pove že izraz sam, raziskovanje človeškega okolja, saj oikos, odtod oikologija, pomeni v grščini hišo, dom, tudi vas (ista beseda v stari latinščini viens), skratka okolje, v katerem človek biva. Vsebinsko je torej novost že v tem, da ekološka psihologija ne izhaja neposredno iz človeka, se pravi iz subjektivnega sveta, marveč iz okolice, tj. iz objektivnega sveta. Zanima jo okolica in njen vpliv na človeka, posameznika in družbo.
(Str. 8)

Ekološka psihologija se v svojem preučevanju človeka v odnosu do konkretnega okolja nenehno srečuje z vedno novimi vprašanji, čeprav kar presenetljivimi. Okolje s svojim družbenim kontekstom tako rekoč vnaša v psihologijo vedno nove vidike in probleme, ki stopajo pred nas kot naloge – in te kot »predmet«.
(Str. 31)

EKOPSIHOLOŠKA DOGNANJA NA ANTROPOLOŠKEM OZADJU

Eden od ključnih vidikov v razmerju »človek – okolje« je prilagajanje ali adaptacija človeka na okolje; saj brez prave prilagoditve ni pravega razmerja, se zruši ravnovesje.
(Str.145)

Zmeraj gre za vprašanje, koliko bo človek »kos« zunanjim dejavnikom, ki nanj vplivajo. Vrhunec doseže človek v tem kosanju z okoljem, če ga »obvlada«; mišljen je človek kot zmagovalec v tekmi z okoljem. V vseh teh primerih pa gre za podrejene pojme adaptacije, za tri različne oblike in stopnje adaptacije človeka na okolje. Gre namreč za različen ritem (hitrost, amplitudo, frekvenco) socialnih sprememb, ki človeka obdajajo, in njegov že utirjen življenjski ritem, ki utegne posameznika spraviti iz ravnotežja, ker mora anticipirati prehitre spremembe, za katerih obvladanje pa še nima nobenih izkušenj.
(Str. 146)

Ko govorimo o človekovi adaptaciji na naravo, čeprav pomeni le ta dejavno preoblikovanje naravnih pojavov, pa ne smemo tega zamenjati z obvladovanjem narave. Res je sicer, da je vsako dejavno oblikovanje in prilagajanje narave v človekovo korist, da laže živi in preživi, zmeraj hkrati neizogibno nekakšno obvladovanje narave. Vendar nam obvladovanje ne sme biti v ospredju. Bilo bi nehote napačno obvladovanje, takšno, ki slej ko prej človeku ni v korist, marveč v škodo.
*Ta enostranski poudarek obvladovanja narave ima svoje začetnike v očetih novodobne filozofije, v Francisu Baconu Verulamskem in v Renéju Descartesu. Bila je to humanistična miselnost že izza stare grške mitologije o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj, jim hotel postati »enak«, a so ga zato bogovi kaznovali, kar ima svojo vzporednico tudi že v Genezi starojudovskega izročila.
(Str. 146)

Tu nas predvsem zanima, kaj je prilagajanje v svojem jedru in za kakšno vlogo ima v sklopu človeške dejavnosti, ko gre za njegov odnos do okolja.
(Str. 147)

Če hočemo preteče ekološke probleme pravilno »zagrabiti«, kakor so škodljivi učinki kemičnih napredkov, izrabljanje atomske sile, lakota v nerazvitih deželah, rastoča človeška agresivnost in surovost itd., potem nam ne zadošča dosedanja shema obnašanja. Naše stare vedenjske navade so nas pripeljale do situacije, v kateri živimo danes. Presunljivo je, kako dolgo smo potrebovali, da so vsaj nekateri krogi novost in z njo nevarnost te situacije spoznali. Da bi jo odstranili, v ta namen je bilo storjeno le malo korakov.
(Str. 166)

Novosti ne nudi samo tehnika z zmeraj novimi izumi, odkritji in modeli, ki nam naš odnos do okolja z ene strani poenostavljajo, z druge pa neverjetno oddaljujejo in odtujujejo, marveč z novostmi presenečajo sodobnega človeka tudi številni dogodki, nezgode in družbeni preobrati. Povrhu vsega tega pa človeka novosti postavljajo pred doslej nepoznane probleme, dileme in odločitve, v katerih se le težko znajde.
Ob skokovitem navalu novosti, s katerimi se mora soočati, se čuti zmeraj bolj ogrožen; navdaja ga zavest, da jim ne more slediti, da jim ni kos, da ga bodo »zadušile«.
Tako je človek ob novostih – tujec. Novost, zlasti če ima širok spekter pojavov in učinkov, je za človeka tujost. Ob novostih človek nikoli ni doma: doživlja vrtljivi oder, ki mu prikazuje čudovito panoramo začaranega sveta, v katerem pa nikjer ne zagleda svoje rojstne hiše, svojega doma.

(Se nadaljuje) >>> Ekološka psihologija, 2. del

Odlomek iz knjige Ekološka psihologija

Priporočljivo branje >>  Knjige o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija


Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Anton Trstenjak  ekologija  ekološki problemi  ekopsihologija  ekološka psihologija  človekovo okolje  odnos do okolja  okoljska problematika 



Opis vsebine: Narava je najboljša lekarna. Kneippove izkušnje in nasveti o uporabi zdravilnih zelišč
Grenko sladka mikropoezija
Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
Igrive, vzpodbudne in prijazne pesmice spremljajo tople, domiselne, izvirne ilustracije.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Zgrabite trenutek! Tisto, kar lahko storite ali mislite, da bi zmogli, začnite takoj zdaj.

(Johann W. Goethe)