Ecce homo

Ecce homo

02.11.2017 | Avtor: Srečko Kosovel
Ecce homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.



Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

 

 


Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo 



Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.
V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
Ko se lunica zbudi, mnogo zvezdic na nebu zažari. Pod njimi tisoč hišic tiho stoji.
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ne moreš vedno čepeti v kotu in čakati, da drugi pridejo k tebi. Včasih moraš iti ti do njih.

A. A. Milne