Ecce homo

Ecce homo

02.11.2017 | Avtor: Srečko Kosovel
Ecce homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.



Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

 

 


Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo 



Priročnik, s pomočjo katerega se bodo otroci ob pomoči odraslih naučili risati prevozna sredstva po korakih
Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem
Kratek, jasen, uspešen načrt s pravili, pojasnili in predlogi - sugestijami za izboljšanje vašega življenja.
Pravljica govori o mali deklici Sari, ki je živela v hišici ob morju. Po dedkovem pripovedovanju pa je prav v tej hišici pred davnimi leti živel deček Jan, ki je ob obali videl čisto pravo morsko deklico!
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
"Ljudje smo večinoma toliko srečni, kolikor hočemo biti."

Abraham Lincoln