Divji labodi v Coolu

Divji labodi v Coolu

26.10.2017 | Avtor: William Butler Yeats


Divji labodi v Coolu

 

Jesensko lepa so drevesa

in suha je stezà,

v oktobrski somrak odseva

na vodi mir neba;

po njej drsi devetinpetdeset

labodov semtertje.

 

Devetnajsta jesen beži,

kar prvič sem jih štel;

še preden sem končal, so v zrak

prhutnili vsevprek

in širno, sunkovito zakrožili

na svojih šumnih krilih.

 

Uzrl sem ta krasna bitja

in v srcu me greni.

Drugače je bilo, ko prvič

sem slišal bitje kril

nad glavo, v zraku teh brežin skoz mrak

in poživil korak.

 

Še zdaj neutrudno ljubi z ljubo

mladostnega srca

veslá v družabni hlad potokov

in zaprhuta v zrak;

osvajanja, strasti še zdaj na pot

jih spremljajo povsod.

 

A tu polze po mirni vodi,

skrivnostni, čudoviti;

med kakšnim ločjem bodo pletli

si gnezdo na brežini

v veselje drugih src, ko se nekoč

zbudim in jih ne bo?  


( Prevod: Nada Grošelj)



Ključne besede: William Butler Yeats poezija pesem pesniki poeti labodi lirika 



Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
Visoko v gorah je desetletni pastirček Tonček pasel svoje ovčice. Vsako jutro je zgodaj vstal in jih preštel.
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Eno dejanje pusti globlji vtis, kot tisoč besed.

Henrik Ibsen