Bratje živali - Četrto poglavje

Bratje živali - Četrto poglavje

13.08.2017 | Avtor: Edgar Kupfer Koberwitz
"Spomnim se na L. N. Tolstoja in na zgodbo, ki kroži o njem: Nekoč ga je želela obiskati teta, toda pot je bila zelo dolga in bala se je njegove slavne brezmesne kuhinje. Neznansko rada je jedla kopune (katerih meso je zaradi skopitve mehkejše in boljše!) in je Tolstoju pisala svoje pomisleke. Odgovoril je, da lahko mirne duše pride, vse kar si bo želela, bo našla pri mizi, tudi kopune. Teta je prišla. Ko so postregli prvo jed, je poleg svojega pogrinjka našla mesarski nož in ob nogo stola privezanega obilnega kopuna. »Draga teta, žival moraš le zaklati, mi pa ti jo bomo rade volje pripravili na najboljši način,« je dejal Lev Tolstoj s prijaznim nasmeškom. Poznal je človeško srce, posebno še tetino, ki je bilo prešibko, da bi zaklala žival. Teta je zagledala žival, pogledala velik mesarski nož in začutila, da bi morala narediti nekaj strašnega; dojela je, da je do sedaj od drugih ljudi zahtevala, da zanjo počnejo takšne strahotne reči. Pravijo, da ta gospa ni več nikoli jedla mesa. "

Dragi moj!

Kaj naj bi ti ljudje povedali drugega, kot so ti odgovorili?
Slišim jih govoriti o smotrnosti, koristnosti in samoumevnosti takšnih dejanj, kot jih zahteva klanje. Morda so celo tebe prepričali? Iz tvojega pisma se to lahko čuti.

Da, če bi izhajali le iz potrebe, bi jim lahko v marsičem pritrdil. Sprašujem te: »Ali takšna potreba res obstaja?« Jaz jo lahko zanikam. Mogoče pa vseeno obstaja za tiste, ki še niso postali »posamezniki«. Saj vendar ne govorim njim, to pismo pišem tebi, posamezniku, ki se je prebudil in se zaveda samega sebe ter se počuti tako notranje kot zunanje odgovoren za svoja dejanja. Ali osveščen človek lahko čuti potrebo po klanju? Če je temu tako, naj ima dovolj poguma, da to stori lastnoročno. Kajti strahopetno je, da plačuješ za krvavo delo druge, sam pa se mu izogibaš. Daš jim denar in dobiš del ubitega - po možnosti že tako pripravljenega, da ne spominja več na žival, uboj ali kri.

Spomnim se na L. N. Tolstoja in na zgodbo, ki kroži o njem: Nekoč ga je želela obiskati teta, toda pot je bila zelo dolga in bala se je njegove slavne brezmesne kuhinje. Neznansko rada je jedla kopune (katerih meso je zaradi skopitve mehkejše in boljše!) in je Tolstoju pisala svoje pomisleke. Odgovoril je, da lahko mirne duše pride, vse kar si bo želela, bo našla pri mizi, tudi kopune. Teta je prišla.

Ko so postregli prvo jed, je poleg svojega pogrinjka našla mesarski nož in ob nogo stola privezanega obilnega kopuna. »Draga teta, žival moraš le zaklati, mi pa ti jo bomo rade volje pripravili na najboljši način,« je dejal Lev Tolstoj s prijaznim nasmeškom. Poznal je človeško srce, posebno še tetino, ki je bilo prešibko, da bi zaklala žival.

Teta je zagledala žival, pogledala velik mesarski nož in začutila, da bi morala narediti nekaj strašnega; dojela je, da je do sedaj od drugih ljudi zahtevala, da zanjo počnejo takšne strahotne reči. Pravijo, da ta gospa ni več nikoli jedla mesa.

JagnjeTakšen je torej napol prebujen človek, kateremu je že fin ali grob povod dovolj, da se popolnoma zave posledic svojih dejanj. Drugi, neprebujeni, pa počne vse brez premisleka. Povej mi, ali si še sposoben narediti kaj takšnega! Ljudje počenjamo vsa mogoča grozodejstva in hudobije, ravno tako lahko storimo veliko dobrega, če to le hočemo; toda obstajajo stvari, ki smo jih presegli, nad katere smo se povzpeli. Zato te sprašujem, ali si še sposoben počenjati stvari, ki si jih počel nekoč?

Poglej, tam skače mlado jagnje, nedolžno, polno zaupanja; skače po cvetočem travniku, obsijanem s soncem. Človek, ki prav tako kot žival občuti to lepoto, prime za nož in mu prereže vrat. Mogoče mu to celo povzroči manjšo bolečino, rani njegova čustva, vendar si teh občutkov noče priznati. Kar počne, je že stara tradicija. Jutri je praznik in običajno ga praznujejo s poslastico iz nežne jagnjetine.

Obriše si roke, popacane s krvjo in pomisli na Veliko noč, praznik ljubezni. Kaj ni žalostno, da je pred dva tisoč leti zaradi svojega prepričanja in blage narave moralo umreti človeško jagnje? še bolj me žalosti, da se ljudje ob tem strašnem dejanju niso zadovoljili ter da vsako leto vedno znova v velikonočnem času umorijo na milijone ovac.

Praviš, da je takih ljudi malo in da človek po svoji naravi ni hudobno bitje. Naj ti naštejem še nekaj drugih živalih, ki jih človek redi z navidezno ljubeznijo, da bi jih potem lahko ubil?

Poglej nežnega, ljubkega goloba. Koliko ganljivega in lepega vemo povedati o njem, kako ga človek opeva, saj pomeni zanj utelešenje miru! Toda kaj mu v resnici pomeni? Danes kratkočasje ali okras, jutri poslastico.

Še vedno verjameš v plemeniti čut človeka? Zakol goloba čuti globina naše duše kot pošastno dejanje, v vsakdanjem življenju pa je to popolnoma normalno početje, o katerem enostavno ne govorimo. Človekova čustva in njegova dejanja se pogosto ne ujemajo!
Saj poznaš sladek in vabeč glas kmetice, ko kokošim in drugi perutnini trosi zlato zrnje! Poglej, kako z isto roko seže živalim za vrat in jih zadavi; na tak način jih je zadavila že na stotine!

Ne zaupam roki, ki je ravnokar božala zajca, v kuhinji pa si je že nabrusila in pripravila nož za tega ali še bolj rejenega ljubljenčka.
Da, bojim se teh rok. Ne bi bile zmožne isto dejanje storiti tudi ljudem? Odkimavaš. Jaz pa sem prepričan, da bi veliko število teh rok tako kot kuro zgrabilo za vrat tudi človeka in ga ubilo. Kot zajca zakoljejo le, ko je dovolj tolst, tako te iste roke ubijejo človeka le tedaj, ko bi njegova smrt imela zanje dovolj velik pomen ali korist - če bi se jim splačalo.

Praviš NE, jaz pa pravim DA! Vse se začne z malim, vsega se naučiš v malem, tudi ubijanja. Vem, da so te iste roke pripravljene moriti. Kar jim preprečuje, da to storijo, je le zakon. Če pa ta zakon neha veljati, kot se to na primer dogaja v vojni, se s teh rok cedi človeška kri. Saj ni tako težko, saj si se tega naučil ... v malem ...

Želim ti povedati zgodbo, ki ji je bila moja znanka priča v neki francoski vasi. Po ulici je pritekla deklica, stara približno pet let. Preplašena in z grozo v očeh je klicala na pomoč, obupano vila roke ter kričala: "Moja mama je morilka! Moja mama je morilka!" Stekla je skozi vas in se skrila pred strašnim dejstvom. V vasi je nastal pravi direndaj.

Kaj se je pravzaprav pripetilo? Ljudje so se odpravili k hiši, a so se kmalu pomirili. Otrokova mati Caterina je zaklala Clairino najljubšo raco. Ljudje so si oddahnili in menili, da je otrok, to neumno dete, popolnoma brez vzroka zagnal tak vik in krik. Claire se bo že pomirila. Smeje so se vrnili k svojim opravilom.

In deklica? Kaj se je pripetilo v njeni duši? Kdaj bo premagala ta hud šok, bolečino ob izgubi drage živali? Ali bo še lahko čutila do matere tako kot pred tem dogodkom? Veliko staršev ne ubija le rac in zajcev, mnogi starši ubijejo v duši svojih otrok najlepši, najplemenitejši, najnežnejši in najpomembnejši del njihovih čustev, zelo rano v njih zatrejo mir prinašajočo zapoved: "Ne ubijaj!"

Če pomislim na vse to, vidim pred sabo številna grozodejstva človeštva, vse grehe, storjene nad živalmi. Nekatere grozote so stare skoraj toliko kot človeštvo samo.

Pujsi
In mislim na žival, ki se umiva in je čista kolikor pač gre, na svinjo. Da bi se hitreje zredila, jo človek strpa v majhen prostor, kjer se komajda lahko premika. S tem jo prisili k ležanju v lastnem blatu. Ta žival je v resnici zelo čista; če ji damo dovolj prostora, svoje potrebe opravlja vedno na istem mestu in nikoli ne onesnaži svoje bližnje okolice ali ležišča. Človek pa, ki ji je vsilil umazanijo in nesnago, je z novim pojmom »svinja« posilil tudi človekovo mišljenje o tej živali. »Poglejte, kako je umazana, saj se valja po lastnem blatu!« Dejstva govorijo človeku v prid in tako je svinja postala sinonim za umazanijo. Kje pa ležijo vzroki za njeno početje? Le-te je ustvaril človek sam in pravzaprav bi morala biti beseda »človek« sinonim za umazanijo. Mogoče tudi obstaja pri živalih, kdo bi to vedel? Mogoče je za njih to takšna psovka, kot je za nas beseda »žival«.
Prosim, pomiri se (čutim, da se začneš razburjati) in ne verjemi, da ljudje uporabljajo takšne metode le za uboge, nedolžne štirinožce. Enako ravnajo tudi drug z drugim, enako se obnašajo do ostalih ljudi.

Človeški pohlep je neskončen. Ni dovolj, da si ljudje želimo živalskega mesa za hrano. Človeku se je zahotelo tudi mehkih kožuhov in svetlečega perja, pa ne, ker bi ga potreboval, temveč zato, da bi se z njim kitil. Tako zaradi kože hrani celo živali, ki se jih drugače izogiba, na primer divjega krokodila. Ta postane krotek in mu sledi zvesto kot pes, človek pa to izrabi sebi v prid, hrani ga in ubije zavoljo kože. Kaj je torej bolj pristno, človekova »dobrota« ali »krokodilje solze«?
Da, človek vzredi celo svojo smrtno sovražnico, kačo. Potem jo ubije na grozovit način. Pri živem telesu ji sleče kožo, iz katere fine dame nosijo čevlje in ljubke torbice. Verjemi, da tudi usnja ne morem nositi. Rekel boš, da je usnje le stranski proizvod, govedo tako ali tako koljemo zavoljo njegovega mesa, ne pa zaradi kože. Prav imaš. Tudi jaz sem tako mislil.

Danes pa vem, da pogosto zakoljejo cele črede izključno zaradi usnja, ker mesa ne morejo prodati.

Dovolj je bilo o smrti. Rad bi ti pojasnil še nekatere stvari o tem, kako si človek podreja mnoga bitja, in o tem, kako neusmiljeno jih tlači.

Sužnji niso obstajali samo pred stoletji in tisočletji. Človek jih ima tudi danes in to v razmerah, ki mečejo slabo luč na človeško dostojanstvo in na čut za pravičnost. Mislim na vlečne in tovorne živali, predvsem na močnega vola, na prilagodljivega osla, zanesljivo mulo in pogumnega konja.
Vzemimo za primer konja v naših zahodnoevropskih deželah. Sreče in veselja je deležen le v prvih dveh letih svojega življenja. Potem ga udari neverjetno trda usoda, ki si jo deli na tisoče in stotisoče konj.

KonjKonja ukrotijo. Ne govorim o srečnem jahalnem konju, ki ga morda celo razvajajo in božajo ter zanj lepo skrbijo, potem ko so ga ukrotili. Govorim o nesrečnem, vlečnem konju. Biva ob jaslih v hlevu, majhnem, žalostno izgledajočem prostoru z malo svetlobe. Gospodarji se menjujejo, hlev pa je skoraj vedno enak: majhen, malo večji od konja, in temen.

Konj se zjutraj prebudi. Nakrmijo ga in napojijo, očistijo mu dlako, ga počešejo in skrtačijo. Tedaj se zanj začne delovni dan. Veselo rezgetajoč stopi iz tesnobnega hleva, pozdravi svetlo sonce in se prosto razgleda po okolici. Voz ga že čaka. Že v hlevu so ga prevezali s pasovi in jermeni ter mu nadeli uzdo in komat. Sedaj odpnejo vprežna jermena in ju povežejo z vozom, z njima konja priklenejo na voz in tlaka tega dne se prične.

Nad njim nevidno lebdi nekaj, čemur pravimo usoda. Enemu sužnju pokloni lažje, drugemu težje življenje. Eden vleče z zadnjimi močmi neznanska bremena, na primer vozove, katerih kolesa škripljejo zaradi teže bremena, železa, peska, kamenja, tramov ali česa drugega, drugi pa veselo teče z lahkim vozilom.

Usoda... Eden od njiju ima dobrega, usmiljenega gospodarja, ki nikoli ne zahteva od živali več, kot ta zmore; konju omogoči počitek ter mu poišče senco, mu nudi zavetje pred dežjem in snegom; daje mu dovolj hrane in še kakšen priboljšek, mu večkrat privošči nežno besedo, ga poboža. Drugi suženj ima gospodarja, ki je sam sebi odveč in je brez usmiljenja, zahteva nemogoče, njegov bič pa brezčutno iz njega iztisne zadnje moči. Tepe ga, ne privošči mu počitka, izpostavlja ga soncu, dežju in mrazu, namesto lepih besed mu deli kletvice, namesto poslastice brco v telo. Usoda.
Nekaj pa veže oba sužnja: vpreženi sta, vlečni jermen ju veže, oje ju držijo, venomer je tu breme, ki ga morata vleči, in to dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom in tako vse življenje. Njuno življenje je podobno življenju sužnjev, ki so priklenjeni na velike železne krogle veslali na galejah.

Ta sveža trava ob poti, te visoke bilke. Kako slastne morajo biti! Ali samo malo sprehoda po tisti senci! Toda uzde in bič držijo sužnja. Spočiti se, postati le nekaj trenutkov, da bi si nabral svežih moči. Toda bič priganja.

Konj okoGlej, tam, brat in sestra, vprežena, privezana na bremena - enaka usoda. Rad bi se ustavil ob njiju, ju pozdravil, potolažil in sam bil deležen ljubkovanja in pozdrava. Nežno prhanje njunih mehkih nozdrvi se približuje. Toda ljubkovanja ne bo, kajti bič sužnja neprestano priganja! Dan je dolg, tovor težak; kot po čarovniji postane vozilo lažje, pa zopet težje. Postanek na prašni cesti, nekaj krme, potem pa dalje po brezkončni poti.
Končno se zvečeri, trpljenja je za nekaj časa konec. Utrujen je mož, utrujen je suženj. šibke roke odvežejo vrvi, osvobodijo konja dnevnega bremena. Rezgetajoč stopa v hlev, v svoj kot, kjer je njegovo zatočišče, ki žal ni veliko večje od njega samega. Poišče jasli, v njih najde svojo večerjo in vodo. Okrepča se po napornem delu in po vseh bremenih - do naslednjega dneva. Končno pride največji dar za vse ubožne: spanec. Kajti bogovi v spanju in smrti izenačijo bogate in revne, svobodne in zasužnjene.

Novo jutro in prebujanje, prebujanje sužnja v nov, trd delovni dan. Tlaka se ponovi, ne glede na dež, sonce, sneg, mraz ali vihar. Napenjanje mišic, vleka, garanje! Kdo vleče? Kdo teče? Kdo se zgrudi, pade, leži v prahu, hrope, in izdihne po dolgoletni tlaki? Suženj. Da, suženj dvajsetega stoletja.

Ljudje na cesti za trenutek postanejo, pogledajo tja, skorajda naklonjeno premišljujoč, vendar se kmalu spet obrnejo vstran od nesrečnega bitja proti meni, ki pravim: »Suženj.« Nekdo se vljudno smehlja: »Verjetno se šalite - to je le konj!«

To je le konj... Dolga leta je delal za svojega gospodarja, mogoče je prehranjeval njega in vso njegovo družino. Brez njegovega dela jim ne bi šlo tako dobro. In sedaj leži ta dobrodelnik, ki je družino obvaroval pred lakoto, na tleh, ta prijatelj, hropeč in umirajoč.
Ta kateremu je opravljal dobra dela, stoji zraven njega. Vidiš solze v njegovih očeh? Vidiš trepetanje ustnic in jecljanje ganljivih besed? Da, ustnice trepetajo in slišim ga, ko pravi: "Prekleto, sedaj bom moral kupiti novega konja!" To je pretresenost, žalost, to je hvaležnost bitju, ki je več kot desetletje vleklo težka bremena, bitju, ki mu je več kot desetletje pomagalo služiti kruh? Sedaj tukaj leži in umira, iz njegovega telesa odteka življenje. Ob njem joče otrok. Mati ga prime za roko: "Bodi že tiho, kdo pa bo jokal! Saj je le konj!"

Skoraj vsakega konja doleti podobna usoda. Vsi se sicer ne zgrudijo, nekateri ostanejo čili do visoke starosti. Kljub temu vse težje vlečejo bremena. Njihovo dihanje postaja slabotnejše, noge toge, celotno telo postane koščeno. Da, suženj se je postaral, postaral s časom, izrabljen je. še vedno stoji trdno na nogah, še vedno zmore vleči lažji tovor, še mu prijata detelja in oves.
Mož, ki je izrabil njegove moči, stoji zraven njega in s pipo v ustih opazuje artritične gibe ostarelega. Pipo potisne v kotiček ust in pravi svojemu sinu: "Čas je že, da spravimo našega Hansa h konjedercu. Verjetno nam bo le nekaj malega plačal za to ubogo ostarelo žival." To je hvaležnost, ki jo izkazuje krepkemu, staremu sužnju. Tako uči oče sina hvaležnosti, uči ga v malem kot v velikem.
Ko pozneje zvestega delovnega tovariša odpeljejo v smrt, tudi oče potoči kakšno solzo, da bi ostali hvalili njegovo dobro srce. »Da, naš Hans, naš dobri stari Hans, kako zvesta žival, takšne verjetno ne bomo več imeli! Zdaj pa moramo kupiti drugega konja. Joj, sami izdatki!« Vzdih, ki sledi, je pristen in globok.

Kaj so nudili sužnju, da bi mu polepšali življenje, kaj so mu dali v zameno za vso moč, ki jo je žrtvoval zanje? Ničesar. Morda kakšen udarec. Kaj bi mu naj tudi dali? Majhen prostor na pašniku, kjer bi lahko ob večerih počival in morda sanjal po napornem delovnem dnevu, nekaj kvadratnih metrov travnika namesto zatohlega kota v hlevu. Takšni konji ponavadi delajo na velikih posestvih, kjer tista pest sena in ovsa, ki ju potrebujejo na stara leta, ne pomeni znatnih stroškov. Če je kak gospodar res tako plemenit, se o tem govori daleč naokoli. Nam ljudem se zdi čudno, če dobroto, ki smo je bili deležni, ustrezno poplačamo.

Ptica v kletkiNaj te spomnim še na enega sužnja, ki ne vleče bremen, na ptico v kletki. V naravi je njen ves nebesni svod, mi pa jo zapremo v majhno, tesno kletko, kjer komajda razprostre krila, poleteti pa seveda ne more.

Mnoge naših nežnih in dobrodušnih žensk imenujejo to ubogo zapornico ljubljenček, kletko ji dajo celo pozlatiti, trosijo ji zrnje. Ne želijo slišati, da je njihova ujetnica, ki poje svojo pesem zaradi hrepenenja in bolečine. Z užitkom prisluhnejo njenim zvokom, kratkočasijo jih. Njihove duše se ne zganejo, pesmi in hrepenenja ujete ptice ne razumejo, kljub ganljivi pesmi ostanejo tope za njeno bolečino. Včasih pa tudi njih prizadene trpljenje v kakršni koli obliki. Potem primerjajo svojo bolečino z ujeto ptico in svoje hrepenenje z njeno pesmijo. Ganjeno opazujejo pojočega sužnja in pri tem pravijo: »Ujeta sem kot ti! Oh, kako trpim! Te muke, ta bolečina, to hrepenenje!«

Ob tem prelivajo nesmiselne solze. Ne uvidijo, da leži usoda ujete ptice v njihovih rokah, da bi lahko vsaj njej potešile hrepenenje in zmanjšale bolečino. En sam gib in nesrečnica bi bila svobodna in srečna kot takrat, ko je še živela v gozdu na prostosti.
Med pisanjem tega pisma sem dobil občutek, da me vseskozi gledajo oči najzvestejšega človekovega prijatelja, skorajda prostovoljnega sužnja, oči psa. Tudi njegovi pogledi obtožujejo, pripovedujejo o nasilju, govorijo o nehvaležnosti.

Vidim ga, vedno pripravljenega zvestega prijatelja, ki je vse svoje življenje priklenjen na verigo in živi v ozki utici, napolnjeni s slamo; hrani se z odpadki, ki jih vržemo predenj. Ko ostari, mu po dolgoletnem služenju izpadejo zobje; tedaj mu blagohotno poklonimo »milostni« strel ali strup. Tako je človek hvaležen bitju, ki mu je dolga leta varovalo hišo in kmetijo, ženo in otroka, posest in življenje ter vse njegove zaklade. Milostni strel ali nekaj kapljic strupa. Najhuje je, da je to običajen pojav, nič izjemnega. Ostarelemu psu pač »olajšamo« trpljenje. Povedal ti bom še dve zgodbi. Slišal sem ju od ljudi, ki so svoje najzvestejše prijatelje predali v kremplje smrti.

V neki hiši se je pri mizi govorilo o tem, da bi psa z imenom Caro dali še istega dne usmrtit, saj je počasi postajal slep. Kakšna obremenitev! O tem so se pogovarjali v prisotnosti kužka. Tega nikoli ne počnite! Živali razumejo več, kot si mislimo, morda ne besed samih, pogosto pa njihov pomen ali ton našega glasu.

Cara so pozneje poklicali, ga ljubkovali in odpeljali na sprehod, družina je bila zelo potrta, tekle so tudi solze. Ob vsakega družinskega člana se je posebej prisrčno stisnil, kot da bi hotel reči: »Zbogom!«, nato je sledil svojemu lastniku. Za gospodarjem in psom so se zaprla vrata in ko sta že prehodila manjši kos poti, se je zvesti stari Caro vrnil k vratom in obliznil kljuko hiše, ki mu je tako dolgo nudila zatočišče. Iz grla se mu je izvil dolg, tožeč lajež, otožno je pogledal vrata, ki so mu onemogočila vrnitev. Nato je sledil svojemu gospodarju. Njegov lastnik, mož, ki mi je dogodek pripovedoval, je zbral pogum, da je svojega psa mirno odpeljal v smrt. Da, Caro je bil pač že zelo star in je postajal slep ...

Pogledal sem ga. Ali sam ne bo nikoli ostarel? Ali je nemogoče, da bi tudi sam nekoč počasi oslepel? Bi potem tudi njega ... Neki dami, s katero sem govoril o tem, je zmanjkalo potrpljenja, ogorčena je zaklicala: "Pa vi ste hudodelec! Primerjate človeka s psom!"

Nek drug človekov prijatelj, ravno tako ljubezniv pes, je prav tako slišal, kako se pogovarjajo o njegovi smrti pri kosilu, kot je to pač običajno. Po jedi je šel od enega do drugega, jim polizal roke, kot da bi jih hotel poljubiti, kar drugače ni bilo v njegovi navadi. Tako se je od vseh poslovil. Nato je stekel na vrt, kjer so mu že skopali grob. Pogumno je skočil vanj, se ulegel, glava mu je počivala na iztegnjenih sprednjih tacah; z nemimi, žalostnimi očmi je gledal predse, ležal in čakal. Nobeno vabljenje ga ni spravilo iz groba, tam je počakal na svojo smrt. Ta je prišla v obliki gospodarja, ki se mu je približeval s puško. Pes ga je mirno in razumevajoče pogledal in ta, ki mu je veljala njegova zvestoba, ga je ustrelil. Pozneje mi je ta moški sam razlagal o tem, čisto trezno. Napol mu je bilo žal, toda star in bolan pes nikomur več ne koristi. Bo njegov sin tudi tako mislil, nekoč, ko bo oče star in bolan?

Jaz sam verjamem, dokler se ubijajo in mučijo živali, tako dolgo se bo ubijalo in mučilo ljudi, tako dolgo bomo imeli vojne, kajti ubijanje je treba vaditi in se ga naučiti v malem, tako notranje kot zunanje.

Menim, da je nepotrebno, da se zgražamo nad tem, kakšne malenkostne ali velike grozote in okrutnosti počenjajo drugi, mi sami v velikem ali malem okrutno delujemo. Ker je lažje, doseči nekaj Malega kot tisto Veliko, mislim, da bi morali poskusiti zagospodovati nad svojimi malimi, nepremišljenimi grozotami, se jim izogniti ali še bolje, jih opustiti.

Potem se nam nekega dne ne bo težko boriti proti našim velikim brezsrčnostim in jih premagati.
Mi še vedno spimo v običajnosti. Običajnost je kot okusna, mastna omaka, ki omogoča požreti svoje sebične brezsrčnosti, ne da bi občutili njih trpek okus. Vendar nočem s prstom kazati na njega ali njo - ne, hočem se sam prebuditi v malih stvareh in postajati boljši, bolj razumevajoč ter pripravljen pomagati. zakaj mi potem ne bi uspelo v velikem?

Vidiš, to je to: JAZ hočem zrasti in živeti v lepšem svetu z višjimi osrečujočimi zakoni, z božjim zakonom prihodnosti:


"vse ljubiti"

 

(E-knjiga Bratje živali je bila predhodno objavljena l. 2006,  v e-reviji Mavrični mesečnik  Izdajo je omogočila Spletna knjigarna Doria)

 

 


Ključne besede: Edgar Kupfer Koberwitz  Bratje živali  divjina  etika  pujs  krave  kokoši  zajec  klavnice  varstvo živali  vegetarijanstvo  živali 



Grenko sladka mikropoezija
Skozi knjigo se bomo sprehodili skozi značilnosti pisanja kode HTML, oblikovanja spletnih strani s pomočjo kode CSS kot se tudi posvetili primerom, ki nam bodo služili za izhodišče pri prikazu rešitev.
2 knjigi: 1. Kneippova domača lekarna, avtor Sebastian Kneipp & 2. Prehrana in zdravje, avtor Rudolf Steiner
Kdo bi vedel, kje vse se skrivajo povodni možje, a prelepe, divje in skrivnostne slovenske reke so prav gotovo njihov dom ...
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ne bojim se neviht, kajti med nevihtami se učim krmariti svojo ladjo.

Louisa May Alcott