Bodimo bolj dobri, ne manj slabi

Bodimo bolj dobri, ne manj slabi

24.01.2017 | Avtor: Nara Petrovič
"Izobilje je dobro! Narava vedno »pretirava«. Ko pogledamo češnjo spomladi, nikoli ne rečemo: »Joj, kako potratno! Zakaj neki potrebuje toliko cvetov? Saj bo le delček njih dal plodove.« "

Bodimo bolj dobri, ne manj slabi

To predlagata William McDonnough in Michael Braungart, ustanovitelja industrijske filozofije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle; C2C), ki prinaša fantastične rešitve efektivne in zares ekološke industrijske proizvodnje. Zakaj sem poudaril, da je ta proizvodnja zares ekološka?

Zato, ker velika večina sedanjih rešitev temelji na zmanjševanju slabega. Če zmanjšam onesnaževanje, še vedno onesnažujem, še vedno sem slab. Kaj je v tem ekološkega? Nič. Ekologija se ne začne, ko neham smetiti, ampak ko moje smeti postanejo koristne, dobre. Da pa bi to bilo možno, morajo izdelki, ki jih uporabljam, biti izdelani iz čistih surovin.

V takem primeru postane večanje potrošnje dobro, saj več smeti pomeni več koristi za tehnološke in biološke sisteme. Več potrošnje pomeni več kroženja blaga in denarja, kar prinaša koristi tudi gospodarstvu. Ekologija in ekonomija nista nujno skregani! Le za to je treba poskrbeti, da izdelke naredimo inteligentno, tako da se vse snovi lahko vrnejo bodisi v proizvodni proces (postanejo spet surovine) ali pa se vrnejo v naravo (razgradijo se na kompostu brez negativnih učinkov).

Zato se tej ideji reče »od zibke do zibke«. Kroženje snovi je v idealnem primeru neskončno, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave.

Pri C2C tehnologiji je poskrbljeno za pet področij:

- transparentnost izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v odnosu do človeka/okolja

- ponovno uporabnost izdelkov/materialov

- energijo pri proizvodnji

- rabo vode v proizvodnem obratu

- družbeno pravičnost/podjetniško etiko

Recikliranje smetiNajvišja stopnja C2C sistema je bivalno okolje, tesno prepleteno z delovnim, v katerem so vsi materiali človeku in okolju povsem neškodljivi (ni strupenih barv, topil, mehčal, čistil ...), primarne surovine so natančno analizirane in potrjeno varne. Organski materiali niso nikoli neločljivo zlepljeni s sintetičnimi, oboje zlahka vrnemo naravi ali industriji, torej jih v polnosti recikliramo z minimalnimi izgubami. Voda, ki izteka iz sistema, je tako čista, da jo lahko pijemo. Sistem ustvarja več energije, kot je troši. Delavci so pošteno plačani, imajo kakovostno delovno okolje in pravice.

Izobilje je dobro! Narava vedno »pretirava«. Ko pogledamo češnjo spomladi, nikoli ne rečemo: »Joj, kako potratno! Zakaj neki potrebuje toliko cvetov? Saj bo le delček njih dal plodove.« Tako razmišljamo zato, ker nam je glavno merilo presojanja učinkovitost, efikasnost sistema: večinoma je to razmerje med vložkom in dobičkom. Naravi je pogosto pomembnejša uspešnost, efektivnost sistema – celostno. Efektivnost zajema tudi estetiko in etiko, efikasnost pa ne. Biti efektiven pomeni delati dobro, biti efikasen pa dobro delati.

Človek, ki je ubijal taboriščnike v drugi svetovni vojni, je lahko bil zelo efikasen – izpolnil je normo in pomoril 300 ljudi. Ker pa ni delal dobro, ni bil efektiven.

Ker sodobna industrija in ekonomija gledata na proizvodne in potrošne procese skozi prizmo učinkovitosti, se začenjajo zavedati svojih napak in jih poskušajo zmanjšati. Nacisti so se zavedeli, da ni ravno lepo ubijati 300 ljudi na dan in so zmanjšali normo na 250. Je to etično? Manj učinkovit sem v morjenju, toda nič bolj uspešen v delanju dobrega.


Podobno ni niti najmanj ekološko zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida, metana, strupov. Ekološko bi bilo povečati izpuste snovi, ki naravnim in tehnološkim sistemom koristijo. To bi bila efektivna efikasnost. In vsi bi bili zadovoljni.

Z vsemi temi ugotovitvami pred očmi, sta si Braungart in McDonnough postavila vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjskih vrst za vse čase?«

Ko sta iskala odgovor sta ugotovila, da moramo začeti pri namenu. Zakaj sploh delamo stvari? Zakaj jih uporabljamo? Čemu so dejansko namenjene? Gumijasto račko za dojenčke v Kaliforniji prodajajo z opozorilnim znamenjem: »Izdelek lahko povzroči raka.«

Kako je mogoče, da je to eden od namenov izdelka za otroke? Kdo bi želel dati v roke dojenčku tako igračo? Ko se na tak način vprašamo po namenu velike večine izdelkov, ki so danes na voljo na tržišču, kmalu pridemo do ugotovitve, da njihov namen v 99,99% primerov ni dober.
Noben izdelek ni namenjen ljudem, namenjen je efikasnosti v prodaji in služenju denarja. Dizajn je nepremišljen že od samega začetka.

Danes je le kak odstotek materialov resnično obnovljivih. Praktično noben ni narejen z namenom, da bi se kasneje v polnosti obnovil in postal surovina za nov izdelek, po možnosti še višje kakovosti. Le izdelke, ki so bili narejeni z namenom, da bi jih kasneje reciklirali, lahko
dejansko recikliramo. V sodobni proizvodnji je vsem izdelkom namenjeno, da postanejo odpadki.

To, čemur pravimo recikliranje, je samo zmanjševanje zla, ko smeti z energetsko potratnimi procesi predelujemo v surovine – ki so skoraj vedno nižje kakovosti in izdelane z veliko več onesnaževanja in porabe energije, kot če iste surovine vzamemo iz narave.

V današnji družbi vsi materiali postanejo smeti, že v času uporabe pa oddajajo zdravju škodljive snovi. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi morda lahko rekli »slabširanje«), saj predmete, narejene iz škodljivih materialov,
spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša. Nasprotje temu je up-cycling (recimo »boljširanje«).

Da bi lahko nareidli korak v smeri up-cyclinga, moramo nehati popravljati nekaj, kar je že po dizajnu napačno, in narediti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike
partnerstva med podjetji. Za ta premik se moramo spustiti do samega bistva namena stvari, ki jih uporabljamo, in se posvetiti efektivnosti naših proizvodnih procesov, ne pa samo efikasnosti. S tem se bomo zavedeli pomena življenja kot vrednote, ki presega učinkovitost.

In ko si bomo postavili prej omenjeno vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjski vrst za vse čase?«, bomo lahko v duhu ponovili čudovite besede Williama McDonnougha: »Naš cilj je razveseljivo raznolik, varen, zdrav in pravičen svet s čistim zrakom, vodo, zemljo in energijo, ki prinaša zadovoljstvo – ekonomsko, enakopravno, ekološko in elegantno.«

Ampak res: kdo ne bi želel živeti v takem svetu?

 

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Nara Petrovič ekologija recikliranje varstvo okolja onesnaževanje gospodarstvo ekonomija embalaža industrijska proizvodnja škodljive snovi učinkovitost 



Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
Naučimo se risati živali v preprostih štirih korakih. Za risarje od 3 - 99 let!
Avtorska slikanica o poletju in preprostih trenutkih, ki se dogajajo poleti
Skozi knjigo se bomo sprehodili skozi značilnosti pisanja kode HTML, oblikovanja spletnih strani s pomočjo kode CSS kot se tudi posvetili primerom, ki nam bodo služili za izhodišče pri prikazu rešitev.
vaš e-mail naslov

Mavrični mesečnik
Knjižne novice
Ko jih enkrat spoznaš, postanejo tudi pleveli cvetlice.

A. A. Milne